Nazaj k poeziji

»Želel sem, da bi se obiskovalci obrnili nazaj k Prešernovi poeziji,« je povedal Gašper Peternel, kustos Gorenjskega muzeja in skrbnik zbirke v Prešernovi hiši, ob odprtju nove stalne razstave o pesnikovem življenju in delu. Z njo je dr. France Prešeren še vedno živ in pripravljen na 21. stoletje – kot pesnik, steber slovenstva in zadnji dve leti in pol življenja tudi Kranjčan.

S simbolnim odprtjem, ki ga je bilo moč v kratkem filmu spremljati na spletni strani Gorenjskega muzeja, je včeraj zvečer v življenje stopila nova stalna razstava v Prešernovi hiši v Kranju. Zamenjala je dosedanjo postavitev, ki je obiskovalcem predstavljala življenje in delo dr. Franceta Prešerna od leta 2001, ko je bila generalno obnovljena tudi celotna hiša, v katere prvem nadstropju je pesnik in advokat preživel zadnji dve leti svojega življenja in 8. februarja 1849 tudi fizično zapustil tuzemsko življenje.

Na pot k novi, drugačni predstavitvi Prešernovega romantičnega pesniškega duha, simbolne zapuščine, ki nam jo Slovencem pesnik daje že dlje kot poldrugo stoletje, in ne nazadnje burnih tokov njegovega življenja, se je podal kustos Gorenjskega muzeja in skrbnik zbirke v Prešernovi hiši Gašper Peternel z ekipo sodelavcev. »Potem ko smo lani že prenovili muzej v pesnikovi rojstni hiši v Vrbi, je bila 220. obletnica njegovega rojstva kot nalašč, da letos pristopimo k novi postavitvi v Prešernovi hiši v Kranju. Ob epidemiji sicer ne moremo gostiti obiskovalcev, a nam je prišlo prav, da je Prešernova hiša že več kot mesec in pol zaprta in smo lahko pripravljali novo postavitev. Ta je zdaj – razen nekaterih zamisli, ki jih zaradi aktualnih razmer še nismo mogli izpeljati – taka, kot smo si jo zamislili,« je pred položitvijo izvoda originalnih Poezij iz leta 1846 na osrednje mesto na razstavi zadovoljen Peternel.

Soba namenjena Pevcu

Kaj je bilo osrednje vodilo, kakšen je bil aktualni pogled v prostore, ki so bili Prešernovo tako osebno kot delovno okolje, že desetletja pa so njemu posvečen muzej? »Zadnjih nekaj let ugotavljam, da se ob dogodkih 3. decembra in še posebej 8. februarja, ko imamo v hiši okrog pet tisoč obiskovalcev, ljudje pridejo poklonit Prešernu, vsebina pa jim ne vzbudi toliko pozornosti, da bi se ustavili in ne zgolj sprehodili skozi hišo,« v uvodu pojasnjuje vodnik po novi zbirki. »Prešeren je poezija. Zato se je treba obrniti nazaj k poeziji in ljudem ponuditi, da lahko na tak ali drugačen način njegovo življenje, to čustvovanje, ki je značilno za romantiko, povežejo z njegovimi pesmimi.

Preden stopimo v prvi prostor, sobo Francetove sestre Katre, nas preseneti multimedijska projekcija. Na dveh visečih platnih se vrstijo različne interpretacije pesnikove podobe, ki je pravzaprav ne poznamo. Razmišljamo o tem, dokler ne ugledamo malega pesnikovega portreta, ki ga je leta 1850 naslikal Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein. Ta je namreč prevzet kot najširši dogovor o tem, kako je bil videti Prešeren.

V podolgovati sobi nato sledimo predstavitvi Prešernovega življenja skozi najpomembnejša poglavja, od njegovega šolanja in poklicne poti do žensk, ki jih je snubil ali so mu bile navdih. »S tem obdobjem njegovega življenja povezujemo pesmi, naj bo to Sonetni venec, namenjen namišljeni ljubezni do Julije, ali Nezakonska mati, ki je odsev krute realnosti, ko pesnik z druge strani opazuje žensko, ki na družbenem robu poskuša preživeti z nezakonskim otrokom. Tretja postaja govori o Prešernu romantiku. Njegov pogled na takratno socialno razslojeno družbo v Novih pisarijah je aktualen tudi danes. Da nam odgovor in empatijo za razumevanje današnjega časa.«

Sledimo sodelovanju Prešerna pri Kranjski čbelici in v nadaljevanju objavljanje pesmi v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah z vrhom v Krstu pri Savici. Ampak ko od vrat gledamo v prostor, na petih stebričih ne opazimo besedil, zgolj vrsto izrisanih likovnih podob in v osvetljenih prekladah predmete, povezane s tematiko. »Ko vstopimo v prostor, nas ta povede v neko posebno vzdušje, ko je besedilo v drugem planu. V prvo vrsto stopijo predmeti in likovne podobe, ki jih je prispeval Andrej Štular. Poskrbeli smo, da vstop v muzej ni obremenjujoč z veliko količino besedila, ampak razbremenjuje s podobami,« pojasni Peternel. Na desni steni so likovna dela različnih umetnikov, ki se navezujejo na omenjene teme, prav tako pa so na voljo QR-kode, preko katerih pridemo do popularnih glasbenih izvajalcev, ki igrajo Prešerna. Videno, slišano in občuteno lahko nadgradimo z zapisanim na notranji strani stebričkov.

Na koncu sobe je na platnu pesem Pevcu, ki nekako odraža smisel pesnikovega bivanja.

Od Poezij do pisarne v Kranju

Na glavno ulico gleda tudi pesnikova soba. Avtorji razstave so poskrbeli za nekoliko drugačno, bolj dinamično dramaturgijo kosov pohištva, tu je recimo tudi pesnikova spalna srajca, kakršne naj bi se nosile v 19. stoletju (delo kostumografinje Bjanke Adžić Ursulov).

V naslednjem prostoru, tu je bila soba odvetnikovega pomočnika Andreja Rudolfa (sicer sina Andreja Smoleta), je prikazana Prešernova narodnobuditeljska vloga v štiridesetih letih 19. stoletja. »Bleiweis je potreboval umetnika, ki je bil sposoben pokazati kar največ, kar zmore slovenski jezik. Objavljal je Prešernove pesmi ter jih tako posredoval narodno čutečemu prebivalstvu,« pove naš vodič. Poezija je bila postavljena na prvo mesto pri izgradnji narodne identitete in Prešeren in Bleiweis sta ključni osebi v tem smislu. V prostoru je tudi Bleiweisova delovna miza, ki so jo trajno posodili iz Narodnega muzeja, ter njegov črnilnik, ki so ga v muzeju pridobili lani.

Kot steber slovenstva in na ta način izpostavljene kot ključna muzealija Rudolfove sobe in razstave nasploh, so že omenjene Poezije.

V zadnjem delu hiše, ki gleda na današnjo Tavčarjevo ulico, so poslovni prostori advokatske pisarne. Pred njo je soba, v kateri sta delovala pisarja Andrej Rudolf in Primož Soklič, na razstavi pa je posvečena slovenskim pesnikom – Prešernovim nagrajencem. V kolažu Maruše Štibelj je prikazan tudi vpliv Prešernovega kulta na najrazličnejša področja družbenega in ustvarjalnega življenja vse do danes.

Pot po Prešernovem kranjskem domovanju se konča v njegovi pisarni. Na panoju je kratka zgodba, ki nam pove, da je sicer tu imel veliko dela, a je hkrati iz središča prišel na obrobje in je bil, čeprav se je družil s posamezniki, ki so mu bili intelektualno blizu, nesrečen in osamljen. V tem čustvenem stanju se je zaključila tudi njegova zgodba. Če smo začeli ob pesmih spodbujeni s čustvi, nekako tudi zaključujemo s pesnikovimi čustvi, ki so ga prevevala v Kranju.

Celota je rezultat skupnega dela

Gašper Peternel je ob sebi zbral ekipo ustvarjalcev z različnih področij. Prva je tu arhitektka in oblikovalka razstave Ariana Furlan Prijon: »Lepo je bilo delati v ekipi ustvarjalcev različnih profilov. Veliko smo se pogovarjali in sodelovali, kar je prineslo tudi najboljše rešitve za posamezne dele razstave. Pri postavitvi smo sledili tako sodobnemu pristopu s projekcijami, osvetlitvami in podobno kot s klasičnimi metodami predstavitve.«

Tu sta še Kranjčana Dušan Grobovšek, ki je poskrbel za grafično podobo razstave, in večmedijski umetnik Andrej Štular. »Delo je bilo timsko in večji del postavitve je po vsebinskih predlogah Gašperja Peternela nastajal skozi proces dela. Andrej Štular je s svojim slogom zaznamoval tudi način oblikovanja, saj je bilo treba hkrati njegov dokaj svoboden pristop s primernim oblikovanjem držati na neki razdalji, da Prešeren ne izpade čisti 'freigeist'; da imamo še vseeno kakšen pravi kot, čeprav je hiša vegasta,« v prispodobi pove Grobovšek. Andrej Štular je z veseljem sprejel povabilo k sodelovanju, a sprva ni bil prepričan, kam umestiti »svojega Prešerna« – z njim se je v preteklosti že ukvarjal tako v stripu kot v lutkovni predstavi. »Ko sem Dušanu predstavil svoje dosedanje delo na to temo, me je ob njegovih grafičnih rešitvah spodbudil, da izrišem nekaj novih risb, detajlov. Odločil sem se za tehniko tuša in neobremenjeno, mogoče celo vehementno, skicozno risbo,« še dodaja Štular, prav vsi pa pohvalijo širšo muzejsko ekipo sodelavcev in vse, ki so opravili različna obrtniška in mojstrska dela.

Prešernova zgodba v muzejski postavitvi živi. Vemo, da smo na razstavi, a se hkrati počutimo, da smo pri njem na obisku. In ko bo kaj novega, postavitev je namreč v več delih zasnovana z možnostjo uvajanja novih zamisli, bomo spet prišli v goste.