Posvojenci v iskanju svojih korenin

V Sloveniji je vsako leto približno 450 parov, ki si želijo posvojiti otroke. Otrok pa je malo in izvedenih posvojitev le za desetino prosilcev. Nekateri to pripisujejo prepočasnim postopkom ter (preveč) dolgotrajnim rejništvom in državi, ki premalo naredi za otroke, ki bi potrebovali topel dom.

Tina Hudobivnik, univ. dipl. socialna delavka, ki na Centru za socialno delo Kranj dela na področju posvojitev in več kot deset let tudi prostovoljno v okviru CSD Gorenjske regije sodeluje v skupinski pripravi bodočih posvojiteljev na posvojitev, meni, da to delno drži. »Posvojitev je nedvomno najbolj zaželena oblika stalne nadomestne skrbi za otroke, kadar to potrebujejo. V ospredju moramo imeti otrokovo dobro in temeljito pretehtati, katera možnost bi bila zanj najboljša. Posvojitelji v svojih pričakovanjih v zvezi z otrokom pogostokrat izražajo željo po zdravem in čim mlajšem otroku, po možnosti dojenčku. Otroci, ki živijo v rejniških družinah, pa so ob izpolnjenih pogojih za posvojitev pogostokrat že nekoliko starejši. Tudi če nimajo posebnih zdravstvenih težav, so pri številnih prisotne čustvene ali vedenjske težave. Strokovne delavke iz svoje prakse vemo, da je za starejšega otroka, ki je morda že vključen v takšne ali drugačne oblike pomoči, težje najti posvojiteljski par, ki bi sprejel otrokovo življenjsko stvarnost in bil pripravljen ohranjati stike z njemu pomembnimi odraslimi osebami, pa naj bodo to starši ali rejniška družina. Vsak primer je zgodba zase,« razlaga Hudobivnikova.

Pomembne so priprave na posvojitev

In koliko časa se torej čaka na posvojitev otroka? »Na Gorenjskem je ta doba približno od šest do sedem let. V tem času je dobro, da se par na posvojitev temeljito pripravi.« Kako potekajo priprave? »Pare najprej seznanimo z vsemi informacijami, kako posvojitev teče. Predvsem pa se s pari veliko pogovarjamo o tem, kakšni motivi jih vodijo pri posvojitvi, kakšna so njihova pričakovanja, želje, predsodki in strahovi.«

Novi dom v posvojiteljski družini namreč ni nujno vedno tudi topel. Izkušnja Katarine Tomšič, ki je bila posvojena pri 11 mesecih, je drugačna in zato tudi na podlagi nje lahko pove, da je dobra pripravljenost posvojiteljev zares izjemnega pomena. Njena dva posvojitelja sta bila dobra starša do njenega vstopa v šolo. Z njenim odraščanjem pa so se začele težave, saj »nikakor nisem ustrezala projekcijam matere o tem, kakšna bi jaz morala biti. Ker takšna nisem bila, so bili krivi moji okvarjeni geni. Menim, da je bil zanjo to izgovor za to, da se ji ni bilo potrebno zazreti vase in pomisliti, da pa morda ona sama dela nekaj narobe.« Katarina je do 13. leta, dokler ni s pomočjo zagovornice dokončno odšla od doma v rejniško družino, doživljala nenehne zlorabe, nesmiselno in strogo discipliniranje, poniževanje - vsak dan. V rejniški družini se je zanjo začelo novo življenje.

Kaj pomeni biti posvojen?

V skupinski pripravi CSD Gorenjske regije, v kateri sodeluje Tina Hudobivnik, se veliko pogovarjajo tudi o tem, kaj pomeni biti posvojen. »Poudarjamo, kako pomembno je otroku povedati, da je bil posvojen. Za otroka je namreč spoštovanje njegove preteklosti zelo pomembno: da se o njej govori in da ima pravico poznati svojo življenjsko zgodbo. V skupinah se pogovarjamo tudi o tem, kako k temu pristopiti, kakšne stiske otrok lahko doživlja ob tem.« Kdaj pa potem otroku to povedati? »Menimo, da čim prej.« Tina Hudobivnik se ob tem spomni posvojiteljev, ki sta otroku od dne, ko sta ga pripeljala iz porodnišnice, pripovedovala pravljico o tem, kako ju je neka gospa Tina nekoč poklicala, da ju v porodnišnici čaka deček, in ju s tem zelo razveselila … »Bila sem prijetno presenečena, ko sem prišla k njim na obisk in se je deček stisnil k meni in me objel. Posvojiteljica mu je namreč povedala, da tisti dan pa končno pride na obisk gospa Tina. Čeprav z dečkom nisva bila v pogostem stiku, me je spoznaval in dobro poznal skozi pravljico. Posvojitelje torej zelo spodbujamo k temu, da zgodba o posvojitvi raste z njimi od prvega dne. Če k temu tako pristopimo, to ni neki tabu, neka družinska skrivnost, ki bi otroku povzročala dodatne stiske.«

Posvojenci v iskanju bioloških staršev

Kakšen pomen ima za nekoga, ki je posvojen, vedeti, kdo so njegovi biološki starši, kje so njegove korenine, ve povedati tudi Katarina. Tudi sama je odšla poiskat svojo biološko mamo. »Slej kot prej pride do vprašanja izvora - od kod izhajam, kdo in kje so moje korenine in kako do njih.« Pri tem posvojitelji odigrajo odločilno vlogo. Otrok je v dvomih, ali naj svojim posvojiteljem pove, da si želi spoznati svoje biološke starše, ali jih bo morda s tem preveč prizadel. »Pri tem se najbolj vidi, koliko je bila posvojitev res uspešna in koliko so bili posvojitelji na to pripravljeni. Posvojitelji bi namreč morali biti prvi, na katere se lahko otrok obrne, ko ga zanima kar koli v zvezi z njegovimi biološkimi starši. Posvojitelji morajo biti tisti, ki mu bodo ob tem najbolj stali ob strani. Nikoli namreč ne veš, kaj bo za tistimi vrati, ko jih boš odprl.«

Katarina ugotavlja, da obstajata dve skupini ljudi, ki so bili posvojeni. Eni so tisti, ki na vsak način želijo najti svojo pravo mamo, jo idealizirajo, pravzaprav pa v življenju iščejo sprejetost in ljubezen, ki ju niso nikoli prejeli ali pa ne v zadostni meri. Zavestno vedo, da je nemogoče, da bi v odrasli dobi imeli nekoga, ki bi jim nadomestil mamo, ki so jo pogrešali v otroštvu, a vseeno to ves čas iščejo. Drugi pa iščejo le neki del njih samih, ki jim je nekoč umanjkal. Skušajo si nekatere stvari pojasniti, razložiti ...«

Baby book se bo razlikoval od običajnega dnevnika

Katarina je pred dobrim letom ustanovila Humanitarni klub posvojencev AS. V njem na podlagi lastnih izkušenj svetujejo ljudem, ki so bili posvojeni, pri iskanju bioloških staršev. Poleg tega se je odločila, da bo izdala baby book za posvojene otroke. Ko je bila sama otrok, si je namreč zelo želela imeti takšno knjigo, v kateri bi pisalo vse o njenem odraščanju. Baby book pa se bo nekoliko razlikoval od običajnega, vanj naj bi posvojiteljski starši zapisovali dnevnik posvojitve in odraščanja njihovega posvojenega otroka. V takšni knjigi naj bi bilo zapisano, kdaj in kako sta se posvojitelja spoznala, zakaj sta si želela posvojiti otroka. Kako je bilo, ko sta prvič zagledala svojega posvojenega otroka, ko sta ga pripeljala domov, njihovi skupni trenutki - vse do vstopa v šolo. Takšen baby book je kar zahteven finančni zalogaj in zato so dobrodošli prostovoljni prispevki. Kdor želi, lahko denar nakaže na Humanitarni klub posvojencev AS, Posavskega ulica 11, 1000 Ljubljana, na tekoči račun: IBAN SI56 3300 0000 4306 112 (Hypo Bank, d. d.), namen: dobrodelni koncert - knjiga.