Naročnik(i)

V življenju se srečamo z več trapastimi situacijami, kot pa nam jih sploh uspe porabiti, vendar se zgodi, da nas kakšna tudi zgreši. Samo občasno nas zgrešijo, a škoda nastane takrat, ko nas zadane, ko najmanj pričakujemo. Na vratih naše časopisarnice me je prestregel gospod, ki se mi ni predstavil in dejal, da bi lahko bil malce bolj odrasel v svojih spisih. Časi so resni in neresno pisanje v javnosti nikomur ne prinese nič kaj dobrega. Kar precej me je zmedel, ker sem ga prepoznal in zato, ker je on vedel, da ga poznam, in se mu zato ni bilo treba predstaviti.

Resnost? Povej mi kaj o tem. Eden od redkih nasvetov, ki sem si ga zapomnil od svojega očeta, preden se je ta odrinil s tega sveta v nebo, je bil, da naj storim vse, kar znam in je v moji glavi, in da nikoli ne neham biti otročji. In to mi je dejal ravno v letih, ko sem se spogledoval s cigaretami kot simbolu odraslosti, pitjem piva iz steklenice, v času, ko so mozolji postali preteklost in je bil skrajni čas, da možakar, čisto malce nižji od dveh metrov, končno pusti močne košate brke. Otročji naj ostanem, kar se le dolgo da? Povej mi kaj o tem. Tu se lahko butnemo ob tako filozofijo, ki bi še za Žižka bila izziv. Kdaj človek odraste? Ko začne gledati Dnevnik? Ko dobi prvo plačo? Otroka? Taščo? Naredi vozniški izpit? Ko se včlaniš v politično stranko? Obvezne vojske ni več, zato se mi zdi, da so današnji mladci svoj prestop med odrasle potegnili v nedoločen čas. Se motim? Resnost in otročarija ne gresta vkup. Resnost in domišljija nikakor ne. Če pa si otročji z veliko domišljije, postaneš zanimiv tudi za tiste, ki imajo obrvi ves čas vsakdana postavljene v črko V. Domišljija? V knjigi, katero štejem med svoje najbolj priljubljene in še ni (ne morem verjeti) prevedena v naš jezik, je bil lep primer, ko je oče skušal sinu razložiti, kaj je to domišljija. Oče je sinu dejal, da na svetu obstajata samo resnica in laž. Da bi lažje razumeli, lahko to poimenujemo tudi kot stvarnost in sanje. Resnica je stvarnost in laži so sanje. Razumemo? Sinu je tu že postalo nekaj ne jasno, ker se je spomnil, da mu je oče že razlagal, da so sanje samo male laži in nič drugega. Male leteče, najlepše laži. Sanje so lažni angelčki …

Tisti, ki izberejo samo resnico ali samo sanje, vedo, da tu sreče ni na pretek. Dve osnovni življenjski kemikaliji se zato vedno mešata, ampak to je že podobno črni magiji, zato je kapljica enega v drugem pogosto premalo, dve kapljici pa pogosto preveč. Malokdo najde pravo mero, ampak vsi poskušajo, in to je najvažnejše v življenju. Posebna, čarobna in nevidna steklenička, v kateri se mešajo resnice in laži, stvarnost in sanje, se včasih imenuje Domišljija.

Torej v tej steklenički je šala …

No, zdaj grem plačat letno naročnino na Gorenjski glas in še kdaj te bom prebral. Obljubim, je dejal Naročnik in me lopnil po rami. Verjel sem mu zato, ker je v vrsti pred okencem zardel. Videti je bilo, da se počuti preresnega, in naj me vrag, če se motim, da se je v tistem trenutku spomnil kake lumparije, na katero je ponosen. Mogoče se je spomnil tudi na to, da bo brez slabe vesti šel na vse štiri in pustil vnukinji, da ga ima za konjička.

Z Glasovimi naročniki se mi, zaposleni, v njihovem časopisu vsak začetek leta, takrat, ko pridejo podaljšat naročnino in spijejo kavo z nami, pogovorimo o vseh resnosti tega sveta. Pa vendar: zdi se mi, da vsako možno minuto, ko se srečamo, izkoristimo za kako traparijo, sanjarjenje, otročarijo ali domišljijo. Resnost prepustimo svetu zunaj. Ne vem, če ima še kak časopis tako prijetne bralce. Me tudi ne zanima. Vse dokler bodo naši Glasovci tako prijetni, me to res ne zanima … Kdaj potem nehamo biti otročji? Ko kupiš prvi kondom v lekarni, ko ti prvič rečejo Vi, ko zapoješ Gaudeamus igitur, ko ti prvič vrnejo delovno knjižico …?