Zgodbe muzejskih predmetov: Brez konkurence ni napredka

V današnjih časih, ko je recesija najbolj prizadela gospodarstvo, naši vodilni možje razmišljajo, kako bi ga napravili konkurenčnega. Recesijo bi radi omejili tudi z zmanjšanjem socialnih pravic. Kako najti srednjo pot? Bi se morda lahko kaj naučili iz zgodovine?

V srednjem veku so obrtniki izdelali vse izdelke, ki so jih ljudje potrebovali. V mestih so nekateri skrbeli tudi za to, da so imeli meščani dovolj hrane. V Kranju tako najdemo mlinarje, mesarje, peke, gostilničarje, lončarje, čevljarje, krznarje, suknarje, krojače, klobučarje, barvarje, usnjarje, jermenarje, sedlarje, kolarje, mizarje, tesarje, zlatarje, nožarje, ključavničarje, ostrogarje, kovače, slikarje. Združevali so se v cehe, ki so bila gospodarska in socialna združenja istih obrtnikov. Cehi niso dopuščali večjega gospodarskega napredka in konkurence, kar se je skozi stoletja še stopnjevalo.

Bistvo cehovskih pravil je bilo v obveznem članstvu. Kdor ni bil član ceha, ni smel opravljati samostojne obrti v mestu. Če so kršitelja zasačili, so mu odvzeli izdelke. Člani cehov niso bili le obrtniški mojstri, ampak tudi člani njihovih družin. Mojstri so morali dokazati zakonsko rojstvo, biti so morali poročeni. Cehovstvo se je dedovalo. Mojstri so pregledovali obrtne delavnice, reševali spore in se dobivali na sestankih. Skrbno so hranili cehovski denar, knjige, listine, sveče, mrtvaške prte, cehovsko bandero in cehovsko skrinjico, ki je bila najodličnejši predmet ceha. Mojstri so smeli imeti ključe te skrinjice, kar je bila velika čast.

Cehovske organizacije so namenjale veliko skrb tudi življenjskim in socialnim stiskam svojih članov - pripravili so pogreb, gmotno pomagali žalujočim, skrbeli za bolne in revne člane.

V 18. stoletju, v času reform Marije Terezije in Jožefa II., je bil v Kranju najpomembnejši pekovski ceh, ki mu je cesarica Marija Terezija zopet potrdila pravila leta 1756. Kranjski peki so med drugim pekli tudi preste. Določeno je bilo, da jih je vsako leto smel peči le en pek. Imeli so tudi skupno krušno omaro, kamor so zlagali hlebe kruha. Dogovorili so se, da so jih postavljali na različne police. Vsak pek je tako prodal nekaj kruha, saj so ga meščani običajno pobirali le iz »svoje« police.

Kranjsko cehovstvo je bilo zelo trdoživo. Šele Francozi so na začetku 19. stoletja začeli odpravljati cehovske svoboščine. Tako se je z obrtjo lahko ukvarjal vsak, ki je izpolnjeval predpisane pogoje. Cehi so drug za drugim propadali. Odslej je dovoljenja za obrt izdajala lokalna oblast, ki je marsikatero prošnjo zavrnila.