Najlepši slovenski dvorci

Veste, kakšna je razlika med gradovi in dvorci? V enih in drugih je prvotno živela fevdalna gosposka. Gradovi so po nastanku starejši, bolj utrjeni in težje dostopni, poudarjena je bila njihova obrambna funkcija. Od 16. stoletja dalje oziroma od časov, ko je prenehala nevarnost turških vpadov, si je začelo plemstvo postavljati bolj udobne in manj trdnjavske stavbe tudi v nižinskih in prometno bolj dostopnih legah – in to so dvorci. Kastelolog dr. Ivan Stopar je napisal že celo vrsto knjig o gradovih, najnovejša pa je njegova monografija Najlepši slovenski dvorci. Stoparjevo besedilo dopolnjujejo odlične fotografije Toma Jeseničnika. Izbranih dvorcev je petinštirideset, z njimi povezanih fotografij pa 205, na koncu knjige je seznam temeljne literature in virov slikovnega gradiva, uredili sta jo Urška Kaloper in Nina Žitko.

 

Med dvorci je tudi nekaj gorenjskih. Avtor je izbral Brdo pri Kranju, Hrib pri Preddvoru, mestni dvorec v Radovljici in Strmol pri Cerkljah; v širše območje Gorenjske pa sodijo še dvorci Goričane, Jablje, Krumperk, Tuštanj in Zaprice. Pri vsakem so najprej navedeni čas nastanka, prvi znani lastniki, današnje stanje in podatek o možnosti ogleda. V zgodovinski oris avtor, ki je umetnostni zgodovinar, vplete tudi podatke o estetskih kvalitetah dvorca. Predvsem pa veliko zanimivih, dostikrat tudi pikantnih in pretresljivih zgodb. Ena takih se je zgodila v dvorcu Strmol pri Cerkljah in njegovi okolici, o tem, kako so partizani ubili zadnjega predvojnega lastnika in njegovo lepo ženo. To zgodbo je leposlovno upodobil pisatelj Drago Jančar v romanu To noč sem jo videl, za katerega je dobil Kresnika 2011. Stopar jo povzame, kakor sledi. »Zgodba zakoncev Hribar je znana. Sredi hude zime, na večer 7. januarja 1944, se je na Strmolu oglasilo devet vosovcev iz Kokrškega odreda, ki so se v vinski kleti in lovski sobi najprej najedli sira in klobas, nato pa Rada in njegovo svetovljansko soprogo, ki je obvladala tudi več jezikov, odpeljali v neznano. Šele po vojni je prišlo na dan, da so ju po zverinskem mučenju ubili in neznano kje zagrebli. Eden od njih, ki je moral onečaščeno Ksenijo pokopati, je pijan izblebetal, da se mu ni dalo izkopati dovolj dolge jame in ji je zato raje 'polomil noge'. Strmolska služinčad, ki je svoja gospodarja zares spoštovala, se še dobro spominja prvih povojnih dni, ko so dvorec zasedli partizani. Radi povedo, kako sta nove gospodarje, ki so prihajali tja, poleg dragocenega lovskega orožja mikala predvsem zlatnina in srebrnina, v živem spominu pa ji je ostal tudi domači papagaj. Ta ni prenašal uniform in je zato, kadar se je tam prikazal Ivan Maček – Matija, na ves glas vreščal: 'Lump! Baraba! Fuj! Fuuj! Fuuuj!', kar narodnemu heroju bojda ni bilo pretirano povšeči.«

 

 

V Stoparjevi knjigi je tudi sicer veliko zgodb iz vojnih in povojnih let, ko so te stare in žlahtne stavbe, njihov inventar in njihovi lastniki preživljali burne in uničujoče čase. Veliko pa je tudi starejših. Ena od njih je tista, v kateri je pisatelj Janez Trdina zapisal, kar mu je povedal grajski oskrbnik Petrič o svojem gospodarju. Tudi o tem, kako je Andreja Smoleta na gradu Prežek pod Gorjanci obiskal njegov znameniti gorenjski prijatelj. »Enkrat ga je pohodil Prešeren (menda leta 1839) in ostal pri njem dobre tri tedne. Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel scurkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: 'takih norcev grad še ni videl'. Za srečo je trajalo to samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.« Franc Viktor Langer, poznejši lastnik gradu Prežek, je bil znan po enem drugem grešnem nagnjenju. Trdina: »Po babjih računih je bilo 93 kranjskih in 16 nemških kristjanov in kristjanj, kateri ne bi bili brez njega tega sveta nikoli gledali in tlačili.« Stopar doda: »Možaku naj bi bile vse ženske dobre in podiral je vse od kraja, naj so bile mlade ali stare, žlahtne ali nižjega stanu. Sam cesar mu je menda pisal, da ima samo še enega takega prašiča nekje na Štajerskem.« No, v knjigi so tudi druge, bolj spodobne, a zanimive zgodbe. In veliko slik. Berite in se naglejte.