Rupar zanika, da bi prejel denar

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / nedelja, 8. januar 2012 / 06:00

Nekdanjega tržiškega župana Pavla Ruparja obtožujejo, da se je okoristil s 40 tisoč evri, ki naj bi jih občina prejela od avstrijskega podjetja Aquaplus.

Kranj – Nekdanji tržiški župan Pavel Rupar je v sredo na Okrožnem sodišču v Kranju zanikal obtožbe, da je zlorabil uradni položaj ali pravice, ker naj bi leta 2004 od avstrijskega podjetja Aquaplus prejel 40 tisoč evrov, ki pa jih ni nakazal na račun občine, temveč si naj bi v tem znesku pridobil protipravno premoženjsko korist. Po Ruparjevem mnenju gre za izsiljevanje s strani avstrijskega podjetja in njegovega zastopnika v Sloveniji Jurija Pintarja iz podjetja Inecom, v katerega so vpletli tudi predsednika Računskega sodišča Igorja Šoltesa.

Sojenje Pavlu Ruparju se je na kranjskem sodišču začelo šele v četrtem poskusu, potem ko je tretji narok novembra odpadel zaradi odsotnosti tožilke. V vmesnem obdobju je obramba zahtevala tudi izločitev predsednice sodnega senata Marjete Dvornik in prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, a sta bila njena predloga zavrnjena. Tožilstvo Ruparju očita, da je 26. februarja 2004 kot župan na Dunaju podpisal sporazum o nameri za sklenitev pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu pri gradnji vodovoda, kanalizacije in čistilne naprave v Tržiču, na podlagi katerega naj bi od Aquaplusa prejel 40 tisoč evrov kot povračilo dotedanjih občinskih stroškov pri tem projektu. Ček naj bi maja 2004 v poslovalnici Bank Austrie v Lipnici unovčil posrednik pri poslu Jurij Pintar in denar izročil Ruparju, ki pa denarja ni položil na račun občine. »Očitki iz obtožbe so popolnoma neutemeljeni in jih zavračam. Dejanja nisem storil, nisem prejel nobenega denarja ali čeka. Ti očitki so se pojavili, ko sem poskušal unovčiti bančno garancijo podjetja Aquaplus v višini 500 tisoč evrov,« je zatrdil Rupar, potem ko mu je okrožna državna tožilka Renata Vodnjov prebrala obtožnico.

Tudi do sedaj zaslišane priče niso potrdile navedb tožilstva, ki se opira predvsem na zatrjevanja Aquaplusa ter zakoncev Jurija in Marjane Pintar. Drago Štrafela, ki je v tistem obdobju z občino Tržič pogodbeno sodeloval in naj bi bil prisoten tako ob predaji čeka kot kasneje denarja, je tako zatrdil: »Noben ček ni bil predan, ko sem bil zraven. Niti nisem bil zraven, ko naj bi Jurij Pintar denar izročil Ruparju. Nobenega denarja nisem videl.« Štrafela je pojasnil, da je posel z Aquaplusom propadel, ker je avstrijsko podjetje hotelo zaračunavati odvajanje in čiščenje odpadnih voda po približno dvakrat višji ceni, kot je bila navedena v javnem razpisu. Ker dogovor z Avstrijci ni bil več možen, je Rupar želel na Dunaju unovčiti polmilijonsko garancijo za resnost ponudbe, a je Erste Bank ni želela izplačati, je še povedal. Podobno je sodnemu senatu pojasnjevala tudi Marta Jarc, tedanja direktorica občinske uprave.

Občina Tržič vztraja pri premoženjsko-pravnem zahtevku v višini 40 tisoč evrov z zamudnimi obrestmi. Kot je povedal njen pooblaščenec Zorko Benedičič, pa je zahtevek pogojne narave, saj je vezan na tožbo Aquaplusa proti občini Tržič, ki pa je kranjsko sodišče še ni začelo obravnavati. »Če bi se tam ugotovilo, da je Pintar res izročil denar Ruparju, potem bo občina pri zahtevku vztrajala,« je dejal tržiški odvetnik. Ruparjev zagovornik Rok Petrič meni, da pogojni zahtevek ni mogoč, zato mu nasprotuje. Sojenje se bo nadaljevalo sredi februarja.