Dedek Mraz in oče Opeka

Kateri od treh dobrih mož vam decembra prinese darila? Sveti Miklavž, Božiček ali dedek Mraz? Sam sodim med tiste, ki dobijo nekaj malega od vseh treh. Miklavžu smo nastavili peharje in zjutraj so bili polni skromnih dobrot: pečeni parkelj in piške, jabolka, pomaranče, čokolada in druge sladke in dobre reči. Božiček mi je prinesel lepo novo srajco, dedka Mraza pa v dneh, ko to pišem in ko bo objavljeno, še čakam. Srečnež.

Kolikor vem, v starejših časih ni bilo tako. Pred 2. sv. vojno je otroke skromno obdaroval sveti Miklavž, obdarovanje med starejšimi pa sploh ni bilo v navadi, vsaj na kmetih ne. Zna biti, da je bilo v premožnejših meščanskih družinah drugače. Po vojni je hotela nova oblast tudi v teh rečeh vse spremeniti. Miklavž je moral v ilegalo, miklavževanje pa je nadomestila novoletna jelka. V odlični novi knjigi Janeza Bogataja Slovenija praznuje preberem na strani 363 tudi tale odlomek: »S prireditvijo Novoletne jelke, ki so se je udeležili naši otroci v vsem okraju po mestnih in vaških šolah, je bil storjen prelom s klerikalskim miklavževanjem, ki je mistično varalo naše otroke in jih odtujevalo stvarnosti.« Vas zanima, v katerem časopisu je bilo to objavljeno? V Gorenjskem glasu, 13. 1. 1949 (v številki 2 na drugi strani), v članku z naslovom Novoletna jelka – veselje naših otrok.

Zanimivo je v isti knjigi prebrati, kaj vse so takrat poskušali. Bogataj: »Dedek Mraz je značilen konstrukt ruskega telesa, slovenske preobleke in amerikanističnega paradnega nastopa. Na začetku uvajanja novega lika so celo razmišljali o drugačnem imenu, ki ne bi bil neposredni prevod sovjetskega deda Moroza, ampak bi se imenoval Sneženi mož, tudi oča Triglav. Predlagan je bil tudi ženski lik, babica Zima, pri čemer je dedek Mraz nastopal kostumiran, babica Zima pa je bila le oznaka za letni čas, v katerem se je prikazoval dedek Mraz.« Tako so eksperimentirali okrog leta 1950. Šest desetletij pozneje lahko ugotovimo, da se je tedaj novo ohranilo, staro pa vrnilo. Svetemu Miklavžu in dedku Mrazu se je naposled pridružil še globalistični angloameriški Božiček. Starim vzorom je najbolj zvest prvi, druga dva sta podlegla potrošništvu, svoja darila nabavljata največ v velikih nakupovalnih centrih (na debelo) in jih nato distribuirata na drobno.

Na tem globalističnem klišejskem ozadju pa se je prav na večer božičnega praznika (25. decembra 2011 na prvem programu TV Slovenija) pojavil še en dobri mož, ki prej imenovane tri enkratno dopolnjuje in po svoje tudi prekaša – Pedro Opeka, po stanovski pripadnosti katoliški duhovnik, lazarist Padre Pedro, sicer pa »oče« najbolj revnih ljudi na Madagaskarju. Zanj sem sicer že slišal, v medijih se je že večkrat pojavil, a šele v tem dokumentarnem filmu avtorja Jožeta Možine se mi/nam je razkrila vsa širina in globina njegovega enkratnega opusa. Da, opusa. To, kar počne, je njegovo življenjsko avtorsko delo. To ni misijon kot vsak drug. To je edinstven poskus reševanja ljudi, ki so živeli dobesedno na robu in na dnu, na smetišču milijonskega mesta. Iz popolnega razčlovečenja jih vrača v življenje. Ne z razdeljevanjem miloščine, ampak v rekonstrukciji človeka vrednega življenja, v katerem morajo sami dejavno sodelovati. Oče Pedro pripada istemu redu kot kardinal Franc Rode in nadškof Anton Stres. Njegovega dela pa ne odlikuje položaj v cerkveni hierarhiji, temveč lastni izvirni duhovniški in aktivistični mikropristop, ki je že deležen univerzalnega odmeva. To je pravi obdarovalec – dobri mož, ki ti pokaže, kako z delom obdarovati druge in samega sebe.