Božič
Danes se v glavnih medijih božič predstavlja predvsem kot družinski praznik. Tudi raziskave kažejo, da ljudje največkrat povezujejo praznovanje božiča z družino. Vsaj to je še ostalo. Božič in december v zahodnem svetu pomenijo predvsem obdarovanja. Verjetno so tudi zato ustvarili Božička, da se več troši in da se bolj obdarujemo. Pred leti sem v Nemčiji v božičnem času nakupoval v okrožju, kjer je bila ameriška vojaška baza. Z zdravo kmečko pametjo je bilo hitro videti, da to presega vse meje zdravega nakupovanja. Komaj je šlo vse v vozičke in komaj so stlačili vso kramo v avto. Očitno jim je to v zadovoljstvo. Še najbolj pa je bilo z mojo gorenjsko pametjo skregano dejstvo, da so imeli pred bloki, kjer so stanovali, večje smetnjake. Res čudna logika: delaj cele dneve, kupuj, se smej na vsa usta, ko daješ ali ješ in piješ, nato pa odvrzi v smetnjake.
Upam si trditi, da je v deželi Slovenski kljub vsemu še vedno drugače. Bolj po starem. Hvala bogu. Na sveti večer in na božič se običajno res zbere vsa družina. Dijaki in študenti se vrnejo domov, veliko služb se prej zaključi. Na sveti večer se celo mnogi bari in gostilne predčasno zapirajo. Po domovih se začnemo veseliti praznikov, ki jih tako dolgo čakamo. Toliko je aktivnosti, ki nas v tem času povezujejo. Zdi se, da cel december tekmujemo, kaj bomo drug drugemu kupili in/ali dobrega storili. Prav je, da se družina poveže, in prav je tudi, da starši prevzamemo odgovornost za prijetno vzdušje med nami. Da se porazdeli delo, ki ga zahteva praznovanje. Ni treba, da vse naredijo naše žene. Krašenje hiše znotraj in zunaj je za otroke zabavno in prijetno, starši pa bomo uživali v delu z njimi, pa tudi če se kaj razbije ali polomi.
Božič ima v naših krajih močno religiozno vsebino. Brez tega si ne znamo predstavljati konca leta (pa si ga lahko npr. na Kitajskem, kjer božič nima religiozne note). Pri nas božič ni le družinski praznik, praznujemo ga tudi kot praznik z versko vsebino. Res je, da smo več skupaj, še bolj pa je res, da skupno pospravljanje hiše, skupna peka in priprava večerje, predvsem pa postavljanje jaslic in krašenje smrečice da posebno vzdušje, ki se ga bomo večno spominjali. Tudi jaz se vedno z veseljem spominjam svetega večera in božiča iz svojega otroštva. In prav to želim sedaj s svojo družino podoživeti in zato ohraniti navado.
Ne pozabimo pa na ljudi, ki so ostali sami in ki jim ti prazniki niso tako zelo prijetni. Mnogi doživljajo prave groze, ker ni nikogar ob njih – ali so bližnji že umrli, so se razšli, ali pa so že odrasli in šli po svoji življenjski poti. In prav v teh čudovitih praznikih podoživljajo svojo žalost in osamljenost. Spomnimo se koga, ga pokličimo in mu voščimo vse dobro. Najmanj, kar je, pokličimo svoje starše (ali se jih spomnimo) in se jim zahvalimo, da so nas naučili praznovati prihod svetlobe – pa naj to razumljeno religiozno ali pa da se dan konec leta res obrne. Noči je vedno nekoč konec.