Upravljanje države je kot menedžment

Od petih ministrov z Gorenjske, ki so v vladi Mira Cerarja, ima najpomembnejši položaj minister za javno upravo Boris Koprivnikar. Pred kratkim je bil namreč imenovan tudi za podpredsednika vlade.

Imenovali so vas za podpredsednika vlade. Kakšna pooblastila vam prinaša ta funkcija?

»Samo podpredsedniško mesto ne prinaša kakih posebnih pooblastil, le nadomeščanje predsednika vlade, kadar je to potrebno. Z imenovanjem na to funkcijo pa je vlada oz. predsednik pokazal, kako pomembni so horizontalni projekti, ki jih izvaja naše ministrstvo, in s tem dal neko težo tem nalogam.«

Glede na vaše preteklo delo v socialnih zavodih bi pričakovali, da boste v vladi zasedli resor za delo, družino in socialne zadeve, dobili pa ste javno upravo. V preteklih vlogah ste z državo vodili dialog, sedaj ste sami na tej strani. Kako je biti »na drugi strani«?

»Nimam občutka, da sem šel na drugo stran. Kot predsednik upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov kot izvajalcev sem bil v pogostem dialogu z ministrstvi, med drugim tudi v zvezi s plačnim sistemom. V tem dialogu sem vedno nastopal v iskanju nekaterih delujočih rešitev. Delujoča rešitev pa ni, da nekdo dobi in drug izgubi, pač pa gre za delovanje sistema. Izkušnja od prej je dragocena, ker zelo dobro vem, kako delujejo izvajalci, torej poznam konkretno plat, ki jo vlada in ministrstvi urejata. Po drugi strani pa nadaljujem s popolnoma enakimi metodami kot prej, le da imam sedaj malce drugačno vlogo, večji vpliv in odgovornost, da ideje od prej dejansko tudi realiziram. Moja izkušnja je po eni strani negativna, ko ugotavljam, da se vsi odločno strinjamo, da so spremembe po­trebne, ko pa jih predlagaš, to zavračamo. Pozitivna izkušnja ob tem pa je, da je znotraj državne uprave in ministrstev izjemno veliko kvalitetnih in usposobljenih ljudi, ki trdo delajo. Potrebujemo pa bolj jasne cilje.«

Niste imeli sto dni za miren začetek dela, že kmalu po imenovanju ste »padli« v pogajanja o politiki plač v javnem sektorju. Kako menite, da ste opravili to nalogo?

»Pogajanja o politiki plač v javnem sektorju oz. o varčevalnih ukrepih so le ena od težkih nalog, ki jih imamo ta trenutek odprtih na minis­trstvu. Drži pa, da je ravno ta zelo javno izpostav­ljena. Ocenjujem, da smo glede na situacijo, v kateri smo se pogajali (treba je vedeti, da smo že kot peta vlada prišli pred sindikalne partnerje z zahtevo o omejevanju mase plač), dosegli kar maksimum možnega. Sindikati so pričakovali, da se masa plač začne povečevati, mi pa smo jo še dodatno zmanjšali. Treba je povedati, da gre le za določitev mase plač v javnem sektorju za prihodnje leto in da ti ukrepi niso v ničemer posegli v resne strukturne spremembe v plačnem sistemu. Jih pa nujno potrebujemo. Eden od sklepov pogajanj je tudi ta, da se takoj v letu 2015 začnemo pogovarjati o vsebinskih spremembah v plačnem sistemu. Ne menim, da smo s sedaj sprejetimi ukrepi rešili kakršen koli problem, razen tega, da smo se dogovorili, kakšno maso plač moramo v prihodnjem letu načrtovati. V eni stvari pa se obe strani strinjata, namreč da je sedanji plačni sistem rigiden, premalo stimulativen, da ne nagrajuje bolje dobrih in manj slabših, da slabo upošteva specifike različnih poklicev ... Sedaj je treba le še najti način, kako urediti probleme, ki jih prepoznamo oboji. A vemo, da jih bo treba urediti v okviru finančnih možnosti. Pogovarjali se bomo o tem, kako bolj učinkovito stimulirati delavce in kako bolj pravično nagrajevati znotraj dogovorjene mase plač, kajti večje ne bo.«

Poleg plačnega sistema pravite, da se ta čas ukvarjate še s celo vrsto enako pomembnih nalog vašega ministrstva. Katerih?

»Imamo celo vrsto izzivov, vrsta nalog je vezanih na uslužbenski sistem: kako ugotavljati, s kakšnimi resursi razpolagamo v javnem sektorju (s katerimi uslužbenci razpolagamo in kako njihova znanja in razpolož­ljivost čim bolj učinkovito uporabiti na rednih in projektnih nalogah). Začenjamo namreč tudi celo vrsto novih projektov. Potem je tu kompleksna vsebina temelj­nih projektov s področja informatike, kjer smo tudi z zakonom o vladi ponovno začrtali pot, da informatiko urejamo bolj centralno, urediti moramo celoten državni podatkovni model, enotno informacijsko infrastrukturo, čas je, da začnemo povezovati aplikativne rešitve in uporabljati programe, ki znajo med seboj komunicirati. Urediti moramo tudi enoten varnostni sistem na tem področju. Sklop nalog je povezan s stvarnim premoženjem, kjer gre za čim bolj racionalno gospodarjenje s premoženjem, ki ga upravlja država. To je sedaj zelo fragmentirano, obstajajo denimo tudi velike razlike med stroški nepremičnin, ki jih plačuje država, zato je treba to urediti bolj enotno. Ugotavljamo, da ima država na eni strani velike potrebe po ne­premičninah, hkrati pa ima prazne nepremičnine. Za ureditev teh neskladij bo treba vzpostaviti notranji trg. Pomembna je naloga, povezana z javnimi naročili, kjer uvajamo vrsto novitet, tako na primer že s 1. januarjem začenjamo z elektronskimi javnimi naročili in obratnimi dražbami. To je sistem, ko ponudniki oddajo ponud­bo, nato pa med seboj spuščajo cene do tiste mere, ko je zanje še sprejemljiva. Ta mehanizem daje zelo dobre učinke. Načrtujemo še katalog javnih naročil, torej bodo izdelki in storitve, ki jih zavezanci k javnim naročilom potrebujejo, do­stopne v katalogu, iz katerega bo mogoče izbrati, ne da bi se izvajali lastni javni razpisi. Projektov pa je še več. Ravno se vračam s sestanka za pripravo strategij za ne­vladni sektor. Včeraj smo inšpekcijskemu sektorju predstavili temeljna izhodišča. Del strategije javne uprave je namreč tudi delovanje inšpekcijskih služb, kar oblikujemo v konkretne projekte. Danes odhaja v javno razpravo osnutek dokumenta o razvoju javne uprave do 2020, to je temelj­ni dokument, ki bo nakazal, kako bo v prihodnje videti javna uprava. Manjši del nalog se bo urejal statično, razvojni del nalog pa se bo znotraj državne uprave izvajal po projektnem načelu. Odprta bo tudi strategija razvoja lokalne samouprave, ki je zelo pomembna, in pri vsem tem potekajo pogovori, ker želimo v razvojnem dokumentu odpreti ključne dileme, nato pa, preden je dokončna verzija strategije sprejeta, odpreti široko javno razpravo z deležniki. Moj način dela je namreč tak, da ne pridemo pred javnost z dokončnim dokumentom, na katerega so možne minimalne pripombe, pač pa začenjamo s ključnimi dilemami, o katerih nato razprav­ljamo z deležniki.«

Vaš predhodnik je za racionalizacijo v državi napovedoval združevanje občin in zmanjšanje njihovega števila, sedaj so ukrepi vlade usmerjeni v spremembe financiranja, kar nekateri označujejo kot prikrito zmanjševanje občin. Kakšen je vaš pogled na stvar, tudi sami namreč živite v eni manjših občin?

»Prvič: od kod prihajam, nima popolnoma nobene zveze s tem, kako se bom odločal. Drugič: o ukrepih, povezanih z občinami, se pogovarjamo z združenji občin in pri tem ne vidim nobene povezave s s tem, kako bi vplivali na število občin. Večkrat sem že javno povedal, ker me to nenehno sprašujejo, da imam kristalno jasno stališče o tem, da izvršna veja oblasti nima vpliva na to, koliko je občin. To je ustavna kategorija, občine so postavljene in obstajajo, izvršna veja oblasti o tem ne more odločati. Zagovarjam pa, da zelo pospešujemo povezovanje (in ne združevanje) občin. Pred nekaj tedni sem bil udeležen na praznovanju dvajsetletnice medobčinske uprave Ptuj, ta uprava združuje blizu dvajset občin in jih servisira, država pa to sodelovanje tudi sofinancira. To je mehanizem, ki občine spodbuja k temu, da sodelujejo. Ne da se združujejo, temveč združujejo svoje dogovorjene naloge. To podpiram in bom še naprej, enako sofinanciranje, kljub temu da govorimo o racionalizaciji in optimizaciji pri občinah. Drugi ukrep, ki ga odločno zagovarjam in ga podpiramo s konkretnimi mehanizmi, pa je povezovanje občin na razvojnih projektih. Spodbudimo jih, da se med seboj povežejo in tako med drugim lažje pridejo tudi do evropskih sredstev. O združevanju občin nisem nikoli razmišljal, ne razmišljam in tudi ne bom.«

Pred nastopom na letošnjih lokalnih volitvah vas nismo zasledili v nobeni stranki. Kako ste se znašli v Stranki Mira Cerarja?

»V stranko sem šel zato, ker sem želel nekaj narediti za to državo. Šlo je za to, ali še naprej gledam, kako gredo stvari narobe, ne naredim nič in kritiziram vse okoli sebe, ali pa prevzamem del odgovornosti, se izpostavim in poskušam ideje, ki sem jih vedno zagovarjal, realizirati s funkcijo, do katere prideš po politični poti. Včlanitev v stranko, ki jo spoštujem, ker sem v njej videl vrednote, ki jih tudi sam zagovarjam, sem videl kot pot do odgovornosti, da pomagam pri uresničitvi sprememb, ki so v tej državi nujne. Nase ne gledam kot na strankarskega politika, pač pa kot na nekoga, ki je del politike vodenja države, slednje pa je strateško upravljanje, menedžment. Nikoli se tudi nisem spuščal v morebitna razmerja med različnimi političnimi strankami, sledim pa koalicijskemu sporazumu. Tako je moje gledanje na politiko in veseli me, da se sedanja vlada giblje v smeri iskanja rešitev za državo in ne iskanja pozicije za to stranko ter da so bili koraki, narejeni znotraj tokratne koalicije, izpeljani v zadnjih dveh mesecih, zakonske spremembe, ki so bile predlagane in sprejete, narejeni v pravo smer. A nekega trenda v državi, ki se je dogajal leta in leta, ne moreš obrniti v nekaj mesecih. To je dolgo in zahtevno delo, za katerega ima vlada slabo popotnico, enako, kot sem jo imel jaz kot minister za pogajanje s sindikati, ko sem kot peti minister prišel prednje za znižanje stroškov. V takih primerih je težko zgraditi neko zaupanje, zapravljeno v preteklih letih.«

Ločani vas poznajo tudi v drugačni vlogi – kot kitarista v glasbeni skupini OF (Over Fourty). Kako vam uspe ob mnogih vladnih zadolžitvah nastopati z bendom?

»Pri zahtevnem resnem delu rabim spočito glavo. Najboljša sprostitev mi je ravno glasba. Razmišljal sem, ali naj se sedaj zahvalim prijateljem v bendu za sodelovanje, toda moram reči, da me ne jemljejo sedaj nič drugače kot prej in tudi jaz sam nisem nič drugačen, imam pač le drugačno službo. Glasba pa mi je neka sprostitev in zanimiv prispevek, ki ga lahko dam. Dokler to ne bo koga motilo, bom skušal ostati aktiven na tem področju. Zaenkrat je to lepo sprejeto. Sem pa ravno tako človek kot vsak drug s svojimi hobiji in s tem imam posebno veselje.«

Vas bomo slišali torej že v soboto na Mestnem trgu v Škofji Loki?

»Redko igramo javno, navadno za zaključene druž­be, za kako društvo, nazadnje denimo na dobrodelnem plesu za gimnazijski sklad Gaudeamus. Pred novim letom bomo na Mestnem trgu tudi javno nastopili. Upam, da me bodo ljudje tam gledali kot glasbenika, kot kitarista, kot Borisa, in ne kot ministra!«