Snežne razmere v baznem taboru (Foto: Marko Prezelj)

V steni pete najvišje gore sveta

Osrednjo alpinistično odpravo letošnjega leta pod okriljem Planinske zveze Slovenije je vodil kamniški alpinist Marko Prezelj. Cilj preplezati Makalu v alpskem stilu zaradi slabih vremenskih razmer sicer ni bil dosežen, "a splošen vtis ni slab in domov sem se vrnil z mirno vestjo".

»Zanimivo je, da alpinizem v Himalaji med mladimi trenutno ni trend. Raje se lotevajo odprav, kjer so rezultati bolj merljivi, predvsem pa bolj verjetni. Taka odprava zahteva pol leta priprav, traja dva meseca, možnosti za dosego cilja pa so polovične. Alpinizem je bil včasih bolj viteški, a danes tega ni več.«

Makalu, 8463 metrov visoko goro v Himalaji, so slovenski alpinisti prvič osvojili leta 1975, takrat kot prvi osemtisočak sploh, a kljub še nekaterim poskusom leta za tem na vrhu vse od takrat Slovencem ni uspelo stati. Niti pred kratkim, ko je Makalu skušala preplezati mednarodna alpinistična odprava, ki jo je vodil Marko Prezelj, 45-letni kamniški alpinist, ki je imel s peto najvišjo goro sveta v zadnjih treh letih tokrat že drugo bližnje srečanje. Je edini slovenski alpinist, ki je prejel dva zlata cepina, najvišjo mednarodno nagrado za alpinistične dosežke. Po izobrazbi je kemijski inženir, goram in alpinizmu pa je zapisan že skoraj trideset let. V tem času je preplezal več kot dva tisoč alpinističnih tur v Dolomitih, Alpah, Himalaji, Patagoniji, Aljaski in drugih gorstvih. Čeprav velja za zadržanega in medijem nedostopnega, se izkaže za izjemno toplega in zanimivega sogovornika, ki je z veseljem privolil v pogovor ob kavi. »Nisem nedostopen, preprosto se ne silim v ospredje. Rad kaj povem – le vprašajte me,« začne pogovor, ki je bil namenjen predvsem zadnji odpravi, s katere so se alpinisti po dveh mesecih plezanja vrnili v začetku junija.

Ob vrnitvi domov so bili vaši občutki glede uspešnosti odprave kar nekoliko mešani. Ste zdaj že strnili svoje vtise?

»Ne bom rekel, da sem razočaran, a prvič se mi je zgodilo, da sem s kakšne odprave prišel domov z občutkom, da bi lahko nekaj naredil, pa za to nisem imel možnosti. Na Makaluju sem bil že leta 2008 in takrat mi je ostalo malo strahu in dvoma, ali se steno sploh da preplezati na alpski način. Tokrat sva s Stevom ta dvom pustila v steni, a vreme nama ni bilo naklonjeno. Preveč bi tvegala. Potrebovala bi tri dni lepega vremena, tega pa ni bilo. Lahko bi prišla še nekoliko višje, a stene ne bi preplezala in vrha ne bi dosegla. Dogodki, ki jih ne morem spremeniti, me ne bremenijo, zato ne gledam nazaj v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo.«

Zakaj ste si izbrali prav Makalu?

»Videl sem ga že na svoji prvi odpravi v Himalaji leta 1987, ko smo plezali Lotse Shar. Zdel se mi je zelo lep hrib in že takrat je bil malo razvpit, saj se je o zahodni steni govorilo kot o ideji za naslednje tisočletje. A takrat še ni bila zame in tja sem se vrnil šele po več kot dvajsetih letih. To, da je bil s strani Slovencev preplezan le enkrat, me ni gnalo. Zanimala me je le strma zahodna stena in po vseh izkušnjah sem verjel, da se jo da preplezati, čeprav to v alpskem stilu še ni uspelo nikomur. Letos je bila ta izbira logično nadaljevanje neuspelega poskusa iz leta 2008. Takrat namreč sploh nismo zares vstopili v steno, ker nam je to preprečil zelo močan veter in večji kos ledu, ki nam je padel v šotor.«

Vaša odprava je bila zelo pisana – Američan Steve House, izkušen Boris Lorenčič, s katerim ste že osvojili zlati cepin, in dva mlada, a perspektivna alpinista – Rok Blagus in Luka Lindič.

»Prav zaradi tega mentorstva mlajšim je PZS podprla to odpravo. Z Rokom in Lukom sem sicer že plezal predlani v Indiji, in čeprav sem tokrat čutil veliko odgovornost, se mi zdi prav, da svoje znanje prenašam na mlajše. Ne nazadnje sem tudi sam izkušnje dobil na tak način, največ od Andreja Štremflja, ki je mojster takega učenja. A ne glede na to, kdo pleza skupaj, je med nami potrebno veliko medsebojno zaupanje. Zanimivo je, da alpinizem v Himalaji med mladimi trenutno ni trend. Raje se lotevajo odprav, kjer so rezultati bolj merljivi, predvsem pa bolj verjetni. Taka odprava zahteva pol leta priprav, traja dva meseca, možnosti za dosego cilja pa so polovične. Nočem soditi, a mlajša generacija ima povsem drugačen način razmišljanja. Alpinizem je bil včasih bolj viteški, a danes tega ni več.«

Načrte vam je tudi tokrat preprečilo zelo nestabilno vreme, težave pa ste imeli tudi z opremo.

»Do sedaj se je redko dogajalo, da bi Nepalci kradli. So pošteni in miroljubni, a maoistična revolucija pred leti je v družbo vnesla malo več agresije. Mlajši nosači zato svoje delo razumejo nekoliko 'robinhudovsko'. Na sodih z opremo so nam tako razbili pol ključavnic, pregledali, kaj je notri, in iz dveh sodov vzeli za več kot dva tisoč evrov oblačil. K sreči smo nato malo kombinirali med sabo, lahko pa bi vzeli kaj, kar bi nam preprečilo plezanje. To je ena taka motnja, ki sama po sebi morda ni vplivala na končen izid, lahko pa bi.«

V steno ste se podali skupaj s Stevom Housom, a vajina naveza ni nič novega. Kako sta se pravzaprav spoznala?

»Steve je bil v Sloveniji že konec osemdesetih let in prav tu je začel z bolj resnim alpinizmom. Srečala sva se pred leti na letališču na Aljaski in hitro našla skupen jezik. Rekla sva si, da bi lahko šla kam skupaj, in že prihodnje leto sva šla na Nuptse. Od takrat greva vsaj enkrat letno kam skupaj plezat.«

Kako sta se lotila zahodne smeri na Makalu?

»Najprej sva se aklimatizirala na 7000 metrih in takrat sem videl, da se stena da preplezati, in dvoma ni bilo več. Po počitku sva se morala odločiti, kdaj in kako vstopiti v steno. Vreme je bilo loterija, a odpravila sva se, četudi ni kazalo najbolje; že zvečer je snežilo in zjutraj sva se zbudila v sneg. Sredi dneva se je celo malo plazilo in bila sva v dvomih, kako nadaljevati, saj bi bila višje še bolj izpostavljena vremenskim razmeram. Nato je sonce steno, ki kot kakšen kotel akumulira toploto, precej segrelo, zato je kasneje le slab meter od šotora priletel večji kamen, nekaj minut zatem pa se je v delu, kjer sva nameravala plezati, sprožil še kamnit plaz. Po tehtnem premisleku sva se odločila, da se vrneva. Takrat sva bila na višini 6600 metrov in do vrha sva imela še tri dni plezanja.«

A vajino plezanje se tu vseeno ni končalo.

»Ko sva prišla dol, si še nisva želela v bazo, zato sva se odločila, da skušava vrh doseči po normalni smeri. Ta je bila v primerjavi z najino v zahodni steni kot avtocesta, ker je shojena, napeljane so fiksne vrvi, veliko ljudi je tam in občutek je povsem drugačen. Vreme se je izboljšalo, počutila sva se odlično in zdelo se nama je, da bova dosegla vrh. A zjutraj je spet zapihal močan veter, z vrha so povsem zdelani prišli trije Španci, in izkazalo se je, da na vrh spet ne bo šlo.«

Je bilo v tem času na Makaluju veliko odprav?

»V zgornji bazi je bilo blizu sto ljudi, kar je za to goro veliko, očitno je to nek trend. Komercialen pristop na Everest je pritegnil za sabo to, da tisti, ki so na najvišji vrh že stopili, iščejo druge cilje, a z istim pristopom, torej po normalkah, v tehničnem smislu najlažjih smereh, s fiksnimi vrvmi, nosači, kisikom. Pri tem ekspedicijskem stilu je vse naravnano zgolj na vrh, način za njegovo dosego je manj pomemben. Mi smo imeli bazo stran od hriba, ne tam, kjer vsi drugi. Kakšne štiri ure hoje je bilo med nami, a bilo je bolj toplo, na travi in imeli smo lepo izhodišče za vse možne smeri.«

Znani ste kot odličen fotograf. Se je Makalu izkazal za fotogeničnega?

»Fotografija je res moja strast in Makalu je fotogeničen, a ko se grem resno plezarijo, to strast težko razvijem, saj oboje skupaj ne gre. Navadno na odprave vzamem 15 kilogramov fotografske opreme, a ko sem v steni, vsega ne morem imeti s seboj, misli so takrat drugje in tokrat sem v plezanje vložil toliko energije, da je za fotografiranje ni ostalo dovolj.«

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Razvedrilo / sreda, 24. julij 2019 / 21:27

Prihaja film Dogman

Kranj – V okviru Neskončnega filmskega poletja bo v četrtek, 25. julija, ob 21. uri na Vovkovem vrtu na sporedu film Dogman režiserja Mattea Garroneja, avtorja odličnih filmov Gomorra in Resničnost...

Objavljeno na isti dan


Kranj / ponedeljek, 23. februar 2015 / 21:59

Razlogov za odpoklic ni bilo

Upravno sodišče je ugodilo pritožbi Marije Ogrin zoper lanski sklep kranjskega mestnega sveta o njenem odpoklicu z mesta direktorice Gorenjskega muzeja.

Škofja Loka / ponedeljek, 23. februar 2015 / 21:00

Noče miloščine, le menjavo stanovanja

V silvestrskem požaru na Mestnem trgu 35 je zaradi gašenja močno poškodovano tudi lastniško stanovanje Ivanke Fajfar. Z občino se ne more dogovoriti o zamenjavi.

GG Plus / ponedeljek, 23. februar 2015 / 20:59

Unikati, skovani po občutku

V Kovaštvu Krmelj v Logu nad Škofjo Loko gozdarsko orodje še danes izdelujejo ročno pod kladivom. »Vsi izdelki so enaki, a hkrati drugačni, unikatni,« pravi Jože Krmelj. Za njihov najpogostejši izdele...

Gospodarstvo / ponedeljek, 23. februar 2015 / 20:58

Od satelitskih krožnikov do helikopterjev

Podjetje Flycom iz Žirovnice je eno vodilnih evropskih podjetij na področju helikopterskih pregledov iz zraka in obdelave podatkov. Ustanovitelj podjetja Roman Bernard se je najprej ukvarjal s satelit...

Škofja Loka / ponedeljek, 23. februar 2015 / 20:56

Naše korenine že v Noriškem kraljestvu

V Stari Loki so minuli teden predstavili zgodovinski roman Noriško kraljestvo, Beli panter, ki ga je napisal Janez Janša. Korenine Slovencev sežejo v prvo stoletje pred Kristusom.