Fejst bukov

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Če me vprašate, katera je poleg bicikla največja človekova pogruntavščina, potem odgovorim, da je to internet! Brez njega si danes ne bi mogel predstavljati navadnega dne niti noči. Kako bi sicer na primer jaz zvedel, kdo je zmagal sedmo etapo na Tour de France leta 1971? Mene taki podatki zanimajo in sem potem živčna razvalina, ko v celi naši preseljeni knjižnici ni mogoče odkriti tega podatka. Potem kliknem v svet in po nekaj sekundah dobim podatek. Ker pa ta podatek ni tako pomemben za nobeno življenjsko obliko, moram priznati, da je medmrežje lahko tudi zelo koristno. Če gledam s službenega vidika, potem mi kaj prida ne koristi, ker če pošljem skozi monitor sto ponudb za ugodnosti, ki jih ponuja naša komerciala … ne dobim niti enega odgovora. Če jih pošljem dvesto, dobim en odgovor, da jih trenutno ne zanima nikakršno sodelovanje, vendar nas bodo imeli v mislih ob prihodnjih priložnostih. Torej, zdaj ne vem, ali internetna pošta zaposluje poštarje, ki ne znajo oddati sporočila, ali pa imam zamašen kabel na koncu pisarne. Če pa prijatelju pošljem emajlirano sporočilo, da dam za malico samo v primeru takojšnjega odgovora, pismo prileti nazaj v manj kot minuti. Take vrste sporočil pa, kot kaže, prenašajo poštarji-piloti. No, večkrat sem že plačal malico in večkrat sem ugotovil, da sem lahko precej bolj viden predstavnik tega planeta zdaj, ko smo vsi v obtoku, kot pa takrat, ko smo se le klicali po telefonih, povezanih med seboj z žico, ali si pisali in pošiljali pisma v papirnatih kuvertah. Si lahko predstavljate, da imam prijatelja, ki ga poznam samo po slikah in video filmčkih iz Južne Afrike? Tam nisem bil nikoli, on pa je, pravi, bil čisto blizu mene pred dvema letoma, ko je bil na obisku v Parizu. Ne vem, kaj njemu pomeni blizu, vendar ima po svoje prav. S pomočjo interneta smo se vsi tako zbližali, da nas loči le nekaj klikov. Socialna omrežja so me privlačila od samega izuma naprej. Jasno, da sem se takoj priključil na fejsbuk in se seznanil s prijatelji s celega sveta. Še danes obstajajo ljudje, ki teh socialnih omrežij ne uporabljajo oziroma jih ne zanimajo. Nič nimam proti njihovi nejevolji, vendar sem ga začel uporabljati, ko sem iskal prijatelja iz vojske. Našel sem vse prijatelje iz vojske, ne samo njega. Potem sem našel vse sošolke iz vseh šol, v katere sem hodil, in našel sem vse sorodstvo, ki je razsejano po svetu. Vojna na Balkanu je moje sestrične, bratrance, strice in tete, prijatelje in prijateljice pognala v beg in za njimi se je izgubila vsaka sled. Našel sem jih s pomočjo interneta in Facebooka. Nekateri so našli mene in se čudili, da sem še med živimi, ker se menda nisem javil že sto let.

Danes imam že več kot dvesto prijateljev, ki mi voščijo na primer za rojstni dan. Ne morem si predstavljati, da bi nekoč dobil dvesto voščilnic po pošti. Ja, vem, da je laže natipkati Vse najboljše in klikniti Enter kot poiskati voščilnico, napisati nekaj besed, nalepiti znamko in jo nesti v poštni nabiralnik. Pa vseeno imam občutek, da smo s pomočjo interneta postali boljši prijatelji in ostali dobri kolegi.

Internet je rešitelj športa in športne rekreacije. Zdaj lahko zvem tudi, kdo je zmagal na kolesarskem vzponu Zlata čipka! Ali na primer v minuti ugotovim, kakšno vreme je pri Blejski koči, da me ne bo strah dežja, nevihte. Prek interneta sporočim, da grem kolesarit do Tolmina in nazaj, in se mi pridružijo še trije in nisem sam na cesti … Po kolesarjenju vse fotografije preložim na internet in opišem pot, po kateri sem se vozil. Nekdo to prebere, si ogleda slike in gre po isti poti. Ko se vrne, se mi zahvali za idejo, opis poti in pove, da bi se dvakrat zgubil, če bi ne prebral mojega zapisa …

Fejst bukov je izraz za tistega, ki uporablja Facebook. Hec, ki prihaja iz gorenjskih koncev, vendar jaz res ne bi mogel drugače zvedeti, da je danes veselica v Ratečah, če bi ne bil Fejst bukov …