Hitler med magičnim in pravim realizmom

V venezuelskem mestu Cumana imam prijatelja Hitlerja Sauda, v Dominikanski republiki Lenina Ramireza in nekoč sem na letalu iz Latinske Amerike v Evropo sedel z ekvadorskim sopotnikom Stalinom Castrom. Leta 2011 sem v perujskem mestu Moquegua videl tudi lokal, na katerem je pisalo: Veterinar Hitler Vizcarra. Imena v Latinski Ameriki in na Karibih so zelo raznolika. Popularno kubansko žensko ime Yusnavi ima recimo svoje osnove v US Navy. Starši so hčerke pač fonetično poimenovali po napisih na ladjah, ki so jih opazovali z obale.

Hitler iz Venezuele ima brate Einsteina, Goeringa, Rommela, Raula in sestro Indiro. Spoznala sva se leta 1995, ko nas je s svojim terenskim vozilom prevažal po polotoku Araya. Seveda sem ga takoj vprašal, od kod njegovo ime in zakaj takšna imena bratov in sestre? Odgovor je bil enostaven. Povedal mi je, da je oče strašno rad bral zgodovinske knjige in potem po osebah v njih imenoval otroke, ki so prihajali na svet. Moja radovednost je šla še naprej. Povprašal sem še po holokavstu, koncentracijskih taboriščih in drugi svetovni vojni. A o tem moj Hitler ni imel najmanjšega pojma.

Latinska Amerika je bila, če izvzamemo države, v katere so se po drugi svetovni vojni zatekli nacisti, od evropske zgodovine v času druge svetovne vojne dovolj oddaljena, da se je ta ni bistveno dotaknila. Naši krvavi spopadi in množični poboji so do tja prišli le z imeni glavnih akterjev, poleg tega so bili to časi, ko ni bilo interneta in sodobnih komunikacijskih sredstev. Zato so tamkajšnji Hitlerji in Stalini lahko uživali v svojem mirnem življenju, saj niso vedeli za iztrebljanje Judov, niti za povojna obračunavanja zmagovitih komunistov s političnimi nasprotniki. Njihove zgodovinske travme so bile v glavnem usmerjene v petstoletno preteklost, ko so v tamkajšnje kraje z meči in križi v rokah prišli španski in portugalski osvajalci. Iz sodobne zgodovine so se spomnili kvečjemu še osvajalnih pohodov ZDA in tega, da so jih ustavili na Kubi.

V Evropi pa je drugače. Tu se s temi imeni ne gre šaliti, zato je bilo toliko bolj zastrašujoče pred dnevi brati spletno stran ZLOvenija, na kateri so izpostavili konkretne Slovence z imeni in priimki in slikami, ki so po spletu javno pozivali k temu, da je ob begunski krizi znova treba obuditi Hitlerja in aktivirati taborišča v Dachauu in Auschwitzu. Precejšen del izpostavljenih je po objavi zahteval odstranitev slike in njihovih podatkov in se celo opravičeval, da so izjave podali v afektu, kar je še huje. To pomeni, da so na dan privrele iz srca. Ob tem nepoznavanju naše neposredne zgodovine, z množičnimi pomori na eni in drugi strani, se je treba spomniti reka, da so tisti, ki zgodovine ne poznajo, obsojeni na njeno ponavljanje. Dodajmo še opozorilo, da je Hitler na oblast prišel legalno, z volitvami, in ne s kakšnim vojaškim udarom ali revolucijo. Zato je treba njegovim današnjim oboževalcem že na začetku pristriči peruti. Če je Nemčija znala obračunati z nacizmom, ni vrag, da ne bi tudi mi.