Dva dni in pol na kolesu

Andreja Jagodic, edina ženska na letošnji Dirki okoli Slovenije (DOS). Prekolesarila je 1138 kilometrov, vmes pa spala vsega štirikrat po petnajst minut.

Andreja Jagodic iz Cerkelj je letos prvič nastopila na Dirki okoli Slovenije in jo uspešno tudi končala - v 2 dneh, 10 urah in 49 minutah. S 36-letno mamico triletne Ajde smo se pogovarjali o dirki, pripravah nanjo in nasploh o njeni športni poti.

Od kdaj se ukvarjate s športom?

»S športom se ukvarjam že od malih nog. V osnovni šoli in del srednje šole sem trenirala atletiko, plesala v plesni skupini, na fakulteti sem se začela ukvarjati z gorskim kolesarstvom in trenirati judo. Ko sem se vrnila domov v našo prelepo Gorenjsko, študirala sem namreč na obali, so me začarali hribi. Veliko časa sem preživela v gorah, odšla na nekaj odprav v tuja gorstva, plezala doma in v tujini. Danes sem alpinistka in gorska reševalka. Po srcu pripadam goram, najraje sem »nekje gor«, v gorah, v objemu sten. Za prvo plačo sem odšla na tečaj padalstva in opravila nekaj skokov z letala, vendar sem se morala za vikende vedno odločati: ali plezati ali skakati. Počasi sem se le odločila in se zapisala goram. V tem času sem se pridružila tudi ekipi, ki tekmuje na tekmovanjih Adventure Race. To so vzdržljivostne tekme večinoma na veliko večjih razdaljah kot v večini drugih športov (od tristo do tisoč kilometrov). Najpogostejše discipline so tek, treking, gorsko kolesarjenje, kajak, kanu, plavanje, kanjoning, rolanje, spuščanje in vzpenjanje po vrvi, jamarstvo, navigacija. Manj pogoste pa so še padalstvo, jahanje, potapljanje, deskanje na vodi. Na tovrstnih tekmovanjih tekmujem od leta 2002, v cestnem kolesarstvu pa sem začela tekmovati v letu 2010, predvsem na tekmah Pokala Slovenije, jeseni sem odšla še na svetovno masters prvenstvo v cestnem kolesarstvu v Avstrijo.«

Letos ste se prvič odločili nastopiti na Dirki okoli Slovenije. Kdaj je prišla ta odločitev in zakaj sploh?

»Po porodu sem se želela čim hitreje vrniti v dobro fizično pripravljenost. Zdelo se mi je, da s cestnim kolesom lahko hitreje narediš učinkovit trening, in ker ob dojenčku mamica nima na razpolago mnogo časa, sem si zamislila cestno kolo. Po zanimivem naključju sem ga imela že naslednji dan doma. Tako sem začela trenirati na cestnem kolesu, postalo mi je »nevarno« všeč. Spet »okužena« z novim športom. Po dveh mesecih sem šla na tekmo - Juriš na Vršič in zasedla 4. mesto v svoji kategoriji, kar sploh ni bilo slabo. Počasi sem začela tekmovati v Pokalu Slovenije, šlo mi je dobro, na cestnih dirkah sem zmagovala, na vzponih pa sem prav tako osvajala stopničke.

Že po naravi obožujem vzdržljivostne športe, tako ni nič čudnega, da me je začel zanimati tudi DOS. In ko me nekaj prične zanimati, potem prej ali slej to tudi poskusim. Ne sprašujem se preveč, ali bi ali ne bi, stvari malo pretehtam, razmislim, v meni pa te močne želje ponavadi samo še rastejo. In sanje je treba živeti, kajne? Lani, ob koncu sezone, sem trenerja vprašala, kdaj bi šla lahko peljat DOS, da imam pač željo to dirko enkrat odpeljati, in kako bi se to ujemalo z drugimi dirkami. Resnično me je presenetil z odgovorom, ko je rekel, da sem pripravljena že za naslednje leto. Takrat sem se odločila. Če so sanje, če se ponudi priložnost, potem je to ta pot. Trenerju resnično zaupam. V tem primeru morda bolj kot sama sebi.«

Kako so potekale priprave?

»Cestno kolesarstvo treniram po planih trenerja, tako sem s tem nadaljevala, le da sva plan nekoliko priredila DOS-u. Do dirke sem naredila okrog pet tisoč kilometrov na kolesu in okrog šeststo kilometrov na trenažerju, pozimi sem bazo nabirala tudi po hribih. Za vožnjo ponoči nisem posebej trenirala, razen to, da smo prekolesarili »diagonalo« čez Slovenijo, od Ljutomera do Kopra. Ta nočni trening je bil v prvi vrsti namenjen spoznavanju kolesarjenja v soju luči spremljevalnega vozila, oskrbe s hrano in pijačo iz vozila in podobno. Precej nočnih izkušenj imam iz tekmovanj Adventure Race in vem, kako ponoči funkcioniram.«

Na startu ste bila sploh edina ženska. Kakšno sporočilo je bilo to za vas?

»Morda sem tega že malo navajena. Na odprave v gore sem šla dostikrat v moški družbi, na tekmah Adventure Race je vedno problem dobiti dekleta v ekipo. O tem, ali bo še kakšna ženska na startu, se niti nisem dosti spraševala, to je dirka s samim seboj, vsaj prvič. Vedela sem, da bom morala večkrat premagati samo sebe, če bom želela priti do cilja, če bom pa zelo dobra, lahko tekmujem tudi s fanti, kajne?«

Kaj ste razmišljali, ko ste stali na startu, pred vami pa 1138 km?

»Občutki tega dne so pa res še zelo živi. Kar začutim adrenalin. Zadnji dnevi pred dirko so zame vedno najtežji, in ko sem čakala, da me pokličejo na start, sem si res že neskončno želela, da grem. Lepo je bilo videti veselje in navijaške vzklike, a sem res samo še komaj čakala, da grem. Začutila sem pravo olajšanje, ko sem se spustila po startni rampi. Vedno komaj čakam, da hrup popusti in da se zlijem z naravo.«

Kakšna je bila vaša taktika, načrt za vse te kilometre?

»Bistveno pri tako dolgih tekmah je pravilen tempo, pravilna in redna prehrana, zadosten vnos tekočine, prava oprema. Pa čim dalj in čim bolj uživati. Z nasmehom gre vse lažje.«

Spremljala vas je ekipa. Kdo je bil v njej?

»Ekipa, »JA team«, je bila super in lahko sem res srečna, da sem jih imela ob sebi. Še danes težko verjamem, kako so brez oklevanja pristopili v mojo ekipo, ko sem jih prosila, čeprav me nekateri niso prav dolgo poznali. Res vsakemu posebej hvala. Brez njih, brez trenerja Mirana Kavaša, njegovih planov in napotkov in še koga mi ne bi uspelo oziroma vsaj tako ne, kot mi je. Vodja ekipe je bil Janez Ivo Pirnar, ki je DOS odpeljal že trikrat, torej zelo izkušen član ekipe. Prav tako sta bila zraven še Branko Novak in Vinko Švab, ki sta bila kot ekipna spremljevalca na DOS-u že večkrat, drugi člani: Primož Hostnik, Branko Vreček in Joža Jagodic so bili prvič, vendar so prav tako delovali odlično in usklajeno.«

Na katerem delu trase ste najbolj uživali?

»To je pa kar malce težko odgovoriti. Vsak delček zase je nekaj posebnega. Morda na domačem terenu - zaradi vseh znanih obrazov, ki so me pričakali in pozdravili na poti. In ker na domačem terenu vedno leti. Razveselila sem se, ko sem zagledala Nala na Slovenskem Javorniku, pa mojih, Aljaža in Ajde v Tržiču, pa staršev v Cerkljah. To ti da res zagona in zaleta za naprej. Več od vsake energijske ploščice.«

Najtežji trenutki?

»Hm. Najtežji trenutki? Res kar pozabiš, ostanejo samo lepi. Morda zadnja noč, ko nisem več vedela, kako bi se usedla na kolo, malo zaradi poškodb na zadnjici, malo zaradi ramen, ki so me precej bolela. Ampak se je tudi to dalo prenesti. Bolečino moraš samo sprejeti, pa gre.«

Kako je bilo s spanjem, s prehrano?

»Drugo noč sem spala dvakrat po 15 minut in tretjo noč enako dvakrat po 15 minut, torej vse skupaj eno uro. Glede spanja se poznam, vem, da mi 15 minut najbolj ustreza, možgani se odpočijejo, telo pa se ne ohladi preveč.

S prehrano je bilo malo težje. Tudi tu se toliko poznam, da sem fantom pred tekmo naročila, da me morajo redno hraniti, ker se lahko zgodi, da mi enostavno nič ne paše in hrano začnem zavračati. Pri taki dirki pa tega seveda ne smeš storiti. Temu sledi samo še odstop. Pridno moraš jesti, da telo črpa energijo iz zaužite hrane in ne iz telesa oziroma mišic. Tako so me fantje res pridno hranili, na koncu mi je bilo vprašanje, če bi želela kaj pojesti, eno najbolj sitnih vprašanj, zdelo se mi je, da vseskozi samo jem.«

Občutki v zadnjih kilometrih in potem na cilju?

»Spomnim se, da sem pri okrog tisoč kilometrih še pomislila, da to pa res sploh ni težko, pa da bo kmalu konec, samo malo še. Takrat se je začelo. Zadnjica in ramena so bolela vedno bolj. Zadnji etapi sta se mi zdeli daljši, najbrž zato, ker misliš, da je samo še malo, pričakuješ konec, tako se ti začne malo vleči. Ampak, ko sem prišla na »Planinske ride« je bilo pa res blizu. Takrat sem dvignila roko in stisnila pest, juhej, kako sem bila srečna in tudi vsi drugi v ekipi. Na cilju v bistvu še ne dojameš čisto, objemali smo se, voščili, spili šampanjec, ki so mi ga prisrčni fantje na kontrolni točki Moravske Toplice prinesli kot edini ženski na DOS-u- Hvala še enkrat. Dosežek postaja potem z vsakim dnem močnejši, počasi pride za teboj.«

Ste zadovoljni s časom ali to sploh ni bil vaš cilj?

»S časom se res nisem obremenjevala. Prvi cilj je bil, da pridem naokoli, težko je prvič reči, koliko boš peljal. Naslednjič pa si bom postavila tudi časovni cilj.«

Vam je DOS pustil kaj posledic, poškodb?

»Ne. Še sama sem bila presenečena, kako so noge dobro delale, nobenih bolečin, krčev, lahko bi šla kar dalje. No, zadnjica je le potrebovala kak teden, da je spet lahko sedla na kolo, pa ramena so bila hvaležna za kakšno masažo, in naspati se je bilo treba. Drugače pa nobenih poškodb. Dva tedna po DOS-u sem zmagala na cestni dirki Sebeščan (državno prvenstvo) in kronometru, torej je bila tudi regeneracija kar uspešna.«

Je bila to vaša doslej najbolj ekstremna športna preizkušnja?

»Težko rečem, katera preizkušnja je bila najtežja. Težko primerjam DOS, Adventure Race, alpinizem in drugo. Vse je odvisno od mnogih dejavnikov, tudi od opreme, vremena in drugih okoliščin. DOS je težka preizkušnja, vendar smo imeli letos resnično lepo vreme, kar je gotovo nekoliko olajšalo vožnjo, poleg tega imaš vseskozi ob sebi spremljevalno ekipo, kar je tudi s psihološkega vidika nekoliko lažje. V določenih trenutkih mi je bilo na kakšni gori precej težje (slabo vreme, vplivi višine), vendar se to ne da primerjati. Tudi na svetovnem prvenstvu v Kanadi, na tekmi Adventure Race, ki je bila dolga tisoč kilometrov in je trajala sedem dni ni bilo lahko, sploh zaradi obdobij slabega vremena. Tam si sam, nimaš spremljevalne ekipe, vse, kar imaš, imaš na sebi in v nahrbtniku. Res je težko reči, kaj je bilo najtežje. Vsaka stvar je zase posebna in se ne bi rada opredeljevala. O ekstremnosti pa nerada govorim. Ta pojem si vsak po svoje razlaga.«

Vaše sporočilo vsem ženskam, ki bi se lotile takšne zadeve, pa si ne upajo?

»Naj ne oklevajo. Če verjameš v svoje sanje, so že na pol uresničene. Sreča je na strani pogumnih. Ženske pa smo pogumne, kajne?«

Kaj pa bo vaša naslednja preizkušnja in ali boste šli prihodnje leto znova na DOS?

»V letošnjem letu bi želela nastopiti na evropskem in svetovnem masters prvenstvu v cestnem kolesarstvu in jeseni na Adventure Race Bimbache Extreme v Španiji ali kakšni drugi podobni tekmi. Glede udeležbe na DOS-u prihodnje leto še nisem prepričana. Vsekakor imam namen to še kdaj ponoviti, želja pa je tudi udeležiti se še kakšne podobne dirke v tujini. Želja je še mnogo, vendar je treba vedeti, da sem v prvi vrsti mamica, da hodim v službo in da je tu družina, ki mi pomeni največ. Res je, da je moja družina moja najboljša ekipa, ki me podpira in vedno stoji ob strani, vseeno pa se je treba prilagajati in kakšno športno željo spustiti oziroma prestaviti na malce kasnejši plan. Se pa vse da, če se le hoče.«

     

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Trzin / sobota, 20. maj 2017 / 14:57

Zlata plaketa Dunji Špendal

Trzin – V Trzinu so v ponedeljek, 15. maja, praznovali praznik občine in ob tem v kulturnem domu pripravili slavnostno akademijo, na kateri je župan Peter Ložar zaslužnim posameznikom in skupinam p...

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / torek, 27. april 2021 / 15:49

Kolesarski Abraham

Andrej Sajovec iz Trboj je 20. aprila letos podal roko Abrahamu. Njegovi najbližji so mu voščili v skladu z aktualnimi ukrepi, prijatelji pa so poskrbeli za »mlaj« v slavljenčevem stilu: postavili...

Mularija / torek, 27. april 2021 / 15:45

Razmišljali o vodi

Ob letošnjem svetovnem dnevu vode so v Osnovni šoli Poljane za učence osmega in devetega razreda organizirali fotonatečaj z naslovom Voda – kaj mi pomeni.

Kronika / torek, 27. april 2021 / 15:39

Pomagali trem pohodnikom

Bohinj, Kranjska Gora – V soboto so gorski reševalci pomagali trem pohodnikom, ki so se znašli v težavah. Bohinjski gorski reševalci pa so okoli 16. ure posredovali na planini Zajamniki, kjer si je...

Gospodarstvo / torek, 27. april 2021 / 15:36

Škoda po pozebi bo velika

Po prvi oceni bo pri sadnem drevju zaradi pozebe od sedemdeset- do stoodstotni izpad pridelka.

Kultura / torek, 27. april 2021 / 15:34

Deset imen za kresnika

Znan je izbor desetih romanov, ki so nominirani za 31. nagrado kresnik. Le ena avtorica.