Dvajset let športa pod slovensko zastavo

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Od leta 1991 do danes sta se slovenski šport in z njim športna rekreacija rodila in razvila v dejavnost, ki v naši družbi igra zelo pomembno vlogo.

Začetni nacionalni naboj, ko smo jugoslovanski grb na športnih majicah in navijaških zastavah zamenjali za slovenskega, je bila popolna evforija. Takrat se ni gledalo naprej, ampak samo kako se znebiti stare himne in pokončno stati pod novo – Prešernovo Zdravljico. Nismo čakali dolgo, da bi jo slišali, čeprav so večni skeptiki pravili, da je nima smisla na novo pisati, ker jo tako ali tako ne bomo kmalu potrebovali. Že leto kasneje v Barceloni na olimpijskih igrah je ponosno donela. Vsi smo solzni od sreče vedeli, da je Slovenija že na svetovnem športnem zemljevidu. Potem je šlo samo še navzgor. Iz leta v leto je bilo pogosteje slišati, da smo pravi športni fenomen, glede na majhnost in maloštevilnost. Peruti so nam iz vrabčjih zrasle v orlovske. Dvakrat smo bili z nogometno reprezentanco na svetovnem prvenstvu, kar je med ekipnimi športi prav gotovo eden od največjih uspehov za tiste, ki šport gledajo ne samo zaradi rezultatskih uspehov oziroma zmag, ampak kot uspeh državnega pomena. Pa vendar so rokometaši posegli po prvi kolajni na sredozemskih igrah in se malo kasneje uvrstili še na evropsko in svetovno prvenstvo ter na olimpijske igre. Na evropskem prvenstvu, ki smo ga organizirali v domačih dvoranah leta 2004, so osvojili celo kolajno. Rokometaši iz Celja in rokometašice iz Krima so osvojili evropski klubski kroni. Košarkarji so prav tako navduševali s svojimi nastopi. Ne samo da so z naših parketov fantje odhajali v najmočnejšo ligo na svetu – NBA, ampak so bil redni gosti na evropskih prvenstvih in na elitni evropski klubski sceni. Hokejisti so stalni potniki med skupinama A in B, kar pomeni, da igrajo na ledu vidno vlogo, čeprav je njihova klubska liga komaj omembe vredna. Vaterpolisti in odbojkarji so se prav tako uvrščali na evropska prvenstva in tam puščali zavidanja vredne sledi predvsem zaradi naše »majhnosti«. Čeprav smo izstopili iz tako velike in pomembne evropske države, kot je bila Jugoslavija, so nam v svetu dopustili dedovanje vseh najpomembnejših tekmovanj, ki so se pod jugoslovansko zastavo dogajala na slovenskih tleh. Planica s svojimi smučarskimi skoki, Pokljuka z biatlonom, Kranjska Gora in Pohorje so ostala smučarska svetovna središča. Prav tako smo s temi športi dobili nove samo slovenske junake, kot so Primož Peterka in nekatere smučarke in smučarji, ki so osvajali kolajne na olimpijadah, svetovnih in evropskih prvenstvih. Z leti dobrih organizacijskih sposobnosti so se tem velikim tekmovanjem pridružili še na primer svetovni pokal tekačev na Rogli, deskarski svetovni pokal v Mariboru, gimnastični svetovni pokal, Slovenija je gostila gimnastično, rokometno, vaterpolsko evropsko prvenstvo in že leta 2013 bo gostilo tudi košarkaško. Slovenijo so zaznamovali tudi športniki, ki so se podali v ekstremistične panoge. Dušan Mravlje, Jure Robič, MARKO Baloh, Davo Krničar, Martin Strel je nekaj svetovno znanih imen, ki so na svoj način zaznamovali Slovenijo v športnem svetu. Športniki posamezniki v skoraj vseh olimpijskih disciplinah so skoraj v vsakem športu imeli vsaj enega junaka, ki je pod slovensko zastavo poslušal državno himno na največjih svetovnih tekmovanjih. Vseskozi pa nas je spremljalo začudenje vseh strokovnjakov, da spadamo med »neverjetne«, saj niso in še danes ne morejo verjeti, kako lahko iz tako majhne podalpske državice pride toliko športnih uspehov.

Temna plat dvajsetletnice pa je zagotovo infrastruktura. V vseh naštetih športih, ki so nam prinesli toliko uspehov in veselja, je infrastruktura porazna. Prava sramota je bila Bloudkova velikanka v Planici. Nismo imeli niti nogometnega niti pravega košarkarskega igrišča, na katerega bi lahko bili ponosni. Šele pred kratkim smo z velikimi mukami in še neodplačanimi dolgovi zgradili dvorano Stožice v Ljubljani in le upamo lahko, da bo dokončno svoja vrata odprl tudi nordijski center v Planici. Športna politika v Sloveniji obstaja, in kot kaže, je še veliko bolj nesposobna kot gospodarska. Obljube, ki so dane, so neizpolnjene ali izpolnjene s figami v žepih. To se vidi po težavah z vzdrževanjem tistih, ki so zrasli tam, kjer niso bili tako potrebni, kot je bilo prikazano, ali preprosto zato, ker so postali muzeji in ne dobro obiskana prizorišča. Zdaj so časi tako težki, da se vizija sploh ne omenja več in se že vnaprej govori, da brez evropskih sredstev nismo sposobni narediti niti gimnastične dvorane, čeprav imamo že vrsto let evropske in svetovne prvake v tem športu. Neizpolnjene ostajajo tudi obljube ministrov za šport in šolstvo. Utvare o dvesto delovnih mestih za slovenske vrhunske športnike v vojski, policiji in carini, pobude o delnem oproščanju davkov v športu so bile doslej neuspešne. Razlogi so znani. Nesposobnost tistih, ki prevzemajo tako pomembne funkcije in so ogledalo nezadovoljnih športnikov, ki svoje srce puščajo na igriščih, a zato niso dovolj dobro nagrajeni.

Športna rekreacija pa je v preteklih dvajsetih letih doživela pravi razcvet. Nemogoče je primerjati čase pred osamosvojitvijo in zdajšnje. Slovenija celo spada v prvih pet evropskih držav po številu prireditev, namenjenih športnim rekreativcem.

Fenomen majhnosti in uspešnosti pa bo, kot kaže, ostal še naslednjih dvajset let. Zaradi slabe športne politike bo prav gotovo še naprej vsak naš športni uspeh pravi čudež.