Kdor obtožuje, je nemočen

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 12. junija

Zbudim se tako, kot sem zaspala, pomeni, s knjigo v roki, zato preberem poglavje do konca: »Louise Hay je spoznala, da je od vseh vrst zdravljenja najpomembnejše tisto najosnovnejše, samozdravljenje. In je začela. Z drugačno prehrano. Z vizualizacijami in s ponavljanjem pozitivnih misli. Z blagostjo do sebe. Z vajami za izražanje jeze. S pisanjem pisem sebi in drugim. Z urejanjem telesa in duha. Z odpiranjem notranjih vrat milosti, ki nas vse presega. Z vero in z zaupanjem, da je vse dobro, pa naj se zgodi kar koli. Naši umi so povezani z neskončnim umom, so jo naučili. Iskra svetlobe je v tebi, v tebi je moč višjega jaza, ki te vodi in vse spelje v dobro. Veliko spoznanje, ki je spremenilo njeno celotno življenje, je bil »ukaz« notranje moči: ne bodi več žrtev! Ne dovoli preteklosti, da bi oblikovala tvojo sedanjost in prihodnost. Ne obtožuj staršev, ne obtožuj sebe. Kajti, kdor obtožuje, je nemočen. Le kdor prevzame odgovornost za svoje življenje sam, je močan. /…/ In je začela s popravki. S tistimi, ki edini zaležejo in do katerih imamo pravico: s popravki same sebe. Da se popravlja, je mislila že prej, ko ni hotela pokazati jeze, ko se je delala prijazno, čeprav je stiskala zobe od hudega, ko se je smejala takrat, ko bo morala kričati. Rakasto obolenje ji je pokazalo, kako napačni so bili njeni prejšnji popravki. Saj jih ni uravnavala z ljubeznijo, temveč z občutki krivde in samopomilovanja. Ni bila resnična, ni reagirala avtentično. Skrivala se je pred drugimi, ker se je skrivala pred – seboj. Zdravljenje se je začelo, ko je sedla pred ogledalo in si rekla: Hej, Louisa, dober dan. To si ti. Spoštuj se takšno, kakršna si: sprejmi samo sebe, svoja drobna čudaštva, zadrege, stvari, ki ti ne uspevajo najbolje, pa tudi vse svoje čudovite lastnosti. Z ljubeznijo sprejmi celoten paket. Brezpogojno. In bodi globoko hvaležna, da si, in za to, kar si.« In tako naprej.

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje brezskrbno poležavala. Vsekakor je misel, da se mi nikamor ne mudi, da me nihče ne čaka ali priganja, da sem lahko sama s seboj, kolikor se mi ljubi, da imam časa na pretek in lahko začnem na novo graditi svoj notranji, prijetna in osvobajajoča. Z vso močjo se objamem okrog ramen in si obljubim zvestobo in samoljubezen. (Pri čemer se nikakor ne počutim narcisoidne, vase zagledane avše.)

Namesto cigarete (aleluja, že dvanajst dni ne kadim in nikotina sploh ne pogrešam) spijem štiri decilitre sveže stisnjenega soka iz hrušk, te vzpodbujajo delovanje imunskega sistema, limone in ingverjeve korenine. Sama sebi se čudim, da sem se v tako kratkem času toliko disciplinirala, da soka ne spijem stoje in na dušek, pač pa sede in z »andahtjo«. In nikdar si ne pozabim reči: »Na tvoje zdravje, Marjeta.« Prav res, iskreno izrečene besede in želje so pravi balzam za dušo. (Se nadaljuje.)