Prevelik, da bi ga dali na stran

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled razstava z naslovom Prešernov kult v socializmu v Kranju, ki jo je zasnoval kustos Gorenjskega muzeja Gašper Peternel. Povod zanjo je bila knjiga zgodovinarja Ivana Smiljanića z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir, Prešernov kult v socializmu, ki je izšla pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino, kjer je avtor tudi zaposlen.

V doktorskem študiju se ukvarjate s precej nenavadno temo, namreč zgodovino stečajev na področju Slovenije med letoma 1868 in 1941, knjiga Lovorovi gozdovi in krompir, Prešernov kult v socializmu pa je rezultat vaše magistrske naloge. Glede na pesnikovo priljub­ljenost med Slovenci njegovo ime zagotovo nikoli ne bo šlo v »stečaj«. Kaj vas je spodbudilo k raziskovanju Prešernovega kulta s poudarkom na socializmu?

Prešernu se je v Kranju nemogoče izogniti. Do pred nekaj let je bil alfa in omega mestne kulturne zgodovine, tako da smo na druge pomembne Kranjčane, kot so Simon Jenko, Janez Blei­weis in Janez Puhar, kar nekoliko pozabljali. V času mojega otroštva je bilo vse povezano s Prešernom. Ko sem še hodil na OŠ Matije Čopa, v šolski avli ni visel le Čopov portret, ampak tudi Prešernov. Tudi pri nadaljnjem šolanju sem se stalno srečeval z njim in sčasoma me je začelo zanimati, zakaj smo v Kranju tako obsedeni s Prešernom, sploh glede na to, da je tu preživel zadnja leta svojega življenja, ko ni več ustvaril pomembnih del, ampak je bil tu – če smo iskreni – marsikdaj nesrečen.

Med raziskovanjem sem ugotovil, da je današnje slavljenje predvsem nadaljevanje tradicije iz prejšnjih držav, do neke mere Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije, prava eksplozija spomenikov, poimenovanj in drugih počastitev pa sodi v čas socialistične Jugoslavije. S pomočjo starih časopisov, knjig in drugega gradiva, ki sem ga deloma zbral že prej, sem v dobrem letu sestavil to magistrsko nalogo, ki je letos izšla še v knjižni obliki.

Preden preideva k temi, pojasniva še naslov knjige. Kaj imajo lovorovi gozdovi in krompir s pesnikovo slavo?

Naslov je namenoma malce nenavaden. V njem se sklicujem na misel nemškega pesnika Heinricha Heineja. Čeprav je bil prijatelj Karla Marxa in po nazoru humanistični socialist, je bil obenem precej v skrbeh, kaj se bo zgodilo, če komunisti nekega dne res pridejo na oblast. Kot je zapisal, se je bal, da bodo v tem primeru posekali njegove lovorove gozdove, da bi tam posadili krompir. Misel se mi je zdela primerljiva z mojo temo, ob tem pa naj dodam, da je bil Heine tudi v daljnem sorodstvu s kranjsko družino Hayne, s katero je bil občasno v osebnih stikih.

Prešernov kult se je začel že mnogo pred socializmom. Prvič je pesnika povzdignil že Josip Stritar v eseju k drugi izdaji Poezij leta 1866. Kot idol je bil pesnik za različne skupine uporaben tudi v obdobjih, ki so sledila …

V omenjeni izdaji Prešernovih Poezij sta urednika Jurčič in Stritar – slednji je napisal tudi predgovor – pesnika povzdignila v največjega slovenskega pesnika in odtlej njegova slava ni bila nikoli več prekinjena. Ta izdaja je bila tudi svojevrsten upor liberalnejših mladoslovencev proti konservativnejši skupini staroslovencev in Bleiweisu, katerega favorit je bil Jovan Vesel - Koseski.

V kasnejših obdobjih so politične skupine različnih prepričanj v pesnikovem opusu iskale fragmente, verze, pesmi, ki so jim odgovarjali in ki so jih seveda spretno uporabljali. S tem so skušali dokazovati, da bi pesnik, če bi bil še živ, glasoval zanje. Ko so leta 1905 v Ljubljani postavljali Prešernov spomenik, so se vsi delali, da so enotni, a ni bilo tako. Spomenik so postavili liberalci z županom Ivanom Hribarjem, klerikalci in socialni demokrati pa so projekt bolj kot ne bojkotirali.

Komunisti so Prešerna v času med obema vojnama obravnavali kot svobodoljubnega upornika ter zagovornika slovenskih nacionalnih vrednot. Ta različica se je naprej razvijala in se krepila drugo svetovno vojno, velik razmah pa je doživela takoj po vojni.

Ne le v partizanskem gibanju, pesnik je menda užival ugled tudi pri okupatorju. Mar ni to nenavadno?

Med drugo svetovno vojno lahko sledimo različnim linijam prisvajanja Prešerna, pozitivne omembe njegovega imena lahko najdemo tako v partizanskem tisku kot tudi v domobranskem in tisku meščanskih strank. Tako Nemci kot Italijani so o njem govorili naklonjeno, seveda ne po naključju, saj so poudarjali, da je v pesništvu črpal iz nemških in italijanskih vzorov, s tem pa je postal zgled Slovana, ki je hvaležno sprejel te vplive in je lahko za vzor preostalim Slovencem. Za Italijane je bil Francesco, za Nemce pa Franz Prescheren.

Partizani so datum pesnikove smrti izbrali celo za slovenski kulturni praznik …

V partizanskem gibanju je Prešeren imel še posebno močno vlogo, predstavljati so ga začeli kot zgodnjega revolucionarja, ki je že stoletje vnaprej napovedal osvobodilno vojno in svobodo Slovencev. V tem kontekstu je bil leta 1945 sprejet sklep, da bo 8. februar kulturni praznik.

Menda so se kmalu po vojni pojavile zahteve, da se Prešernovi posmrtni ostanki iz Kranja prenesejo v Vrbo. V knjigi navajate tudi nekatere razloge, zakaj je vendarle ostal v Kranju.

V knjigi sem obdobje čaščenja Prešerna v socialistični Jugoslaviji razdelil na štiri poglavja glede na to, kako se je skozi čas spreminjal odnos do pesnikovega lika. Vsakemu poglavju sem dodal podpoglavje, v katerem obravnavam, kaj se je s pesnikom v določenem obdobju dogajalo v Kranju. Med njimi je tudi zgodba o predlogu, da bi pesnika izkopali in ga prenesli v Vrbo. Pobuda je že imela močan zagon, podprli so jo pomembneži iz kulture in politike. Menili so, da je po ureditvi rojstne hiše v muzej smiselno urediti tudi okolico hiše in cerkvice sv. Marka ter v ta prostor postaviti še nekakšen mavzolej, v katerega bi prenesli Prešernove posmrtne ostanke. V Kranju seveda niso bili navdušeni nad idejo in eden od argumentov, zakaj je grob bolje pustiti pri miru, je bilo tudi ne­slavno dejstvo, da leta 1852 ni nihče nadzoroval prekopa ostankov iz prvega groba ob zidu na kraj, kjer danes stoji nagrobnik. Trajalo je kar nekaj mesecev, preden so se po ostrih razpravah le odločili, da Prešeren ostane v Kranju.

Kdaj se je kult Prešerna kot zgodovinske osebnosti v socializmu vendarle nekoliko spremenil, ko se je nanj spet začelo gledati kot na izjemnega pesnika?

V prvih povojnih letih je bila zelo močna interpretacija Prešerna kot revolucionarnega heroja in preroka partizanstva. Pri tem so se osredotočali na njegovo nesrečno življenje in zgodovinske okoliščine, v katerih je živel, pozabili pa so na njegov opus. Eden največjih prešernoslovcev tega časa France Kidrič je zelo podrobno pisal o vsaki hiši, v kateri je Prešeren živel, le malo pa o pesmih. Pesniški opus, ki dela Prešerna izjemnega, se je zreduciral na peščico verzov, ki so jih vedno znova pisali na transparente in klesali na spomenike.

Do spremembe, kolikor sem lahko razbral iz gradiva, je prišlo v petdesetih letih, ko je Josip Vidmar začel oporekati tej interpretaciji. Če poenostavim: prva interpretacija govori o svobodi kot osrednji Prešernovi temi, Vidmar pa je začel glasno trditi, da je ključna tema Prešernove poezije ljubezen. O tem je pisal v esejih ter govoril na državnih proslavah. Pojavila se je prva razpoka v monolitni podobi revolucionarnega zgodnjega partizana, začela se je vrnitev k pesmim. Vidmar je to temo previdno odprl, nato pa so se pojavili še drugi interpreti: Anton Slodnjak, Janko Kos, Boris Paternu …

Kako je s kultom Prešerna v samostojni državi Sloveniji? Je s tem, da je njegova Zdrav­ljica postala slovenska himna, prispel na sam vrh?

To je še en dokaz tega, da se vzorec, ki sem ga omenjal skozi knjigo, brez prekinitve nadaljuje. Slovenija je bila v zadnjem poldrugem stoletju del marsikatere državne formacije, vendar se nobena med njimi ni mogla izogniti vključitvi Prešerna v svoj sistem kultnih osebnosti. Prešeren je vraščen v slovensko kulturo, zato se politične opcije in kulturne skupine tako ali drugače opredelijo do njega in običajno pri njem poiščejo verze, misli, ideje, karkoli že, kar odgovarja njihovemu svetovnemu nazoru. Kar se je dogajalo v Avstro-Ogrski, Kraljevini Jugoslaviji in socialistični Jugoslaviji, se je potem preneslo tudi v samostojno Slovenijo. Skratka: Prešeren je prevelik, da bi ga kdorkoli lahko ignoriral. V novih in novih kontekstih se vklaplja v družbeni, kulturni in politični sistem, tudi v tega, ki ga imamo trenutno. Verjetno je eden od vrhov tega kulta res dosežen s tem, da je njegova pesem po­stala himna in da ga še vedno slavimo, se učimo njegovih pesmi v šolah, rišemo njegove portrete, podeljujemo nagrade z njegovim imenom … Prešeren je tako trdno zasidran v naši zavesti, da enostavno ni nikogar, ki bi ga lahko nadomestil.