Ekstremizem na pohodu

Ekstremizem v športu je nekaj, kar preziram, čeprav nimam razloga za to. Če gremo v potankosti, potem si moramo priznati, da je vsak vrhunski šport nekakšen ekstrem, ampak tu ni stran, na kateri bi pisali o tem.

Kolesarska dirka okoli Slovenije je, razen na internetu, povsem prezrt dogodek. Ne vidim pravega razloga, če se spomnimo, kako smo Slovenci navdušeni nad vsem, kar ni normalno. Z veseljem smo gledali in brali vse o Martinu Strelu in njegovih absurdnih dosežkih, o Dušanu Mravljetu in njegovih pretiravanjih, Matjažu Humarju, Juretu Robiču, Marku Balohu … in še o kopici takih, ki jim ni nikoli dovolj dokazovanja človeških zmogljivosti. Kot kaže, se klasični mediji veliko bolj zanimajo za take vrste dogodkov, če se dogajajo zunaj naših meja, kot pa če se na naših cestah, na primer. Lahko bi napisal, da sem celo vesel, da je tako, ker še enkrat pravim: ne maram ekstremizma in pika. Zanimivost, ki se mi pokaže ob spremljanju DOS, je, da je vsako leto več nastopajočih in s tem tudi vsako leto več znancev. Na letošnjem je nastopilo kar nekaj mojih prijateljev in znancev, katere sem imel za povsem normalne ljudi, a se je pokazalo, da vseeno niso čisto … normalni. No, nimam pravice obsojati jih, tako kot oni nimajo pravice biti žalostni, ker javnost ne ve za njihove muke oziroma dosežke. Po eni strani jih razumem, da jim ni vseeno, da nihče ne ve, da so v enem kosu prekolesarili 1200 kilometrov, po drugi strani pa ne morejo pričakovati, da bi to zanimalo normalnega človeka. Kaj je danes normalno, pa vam težko odgovorim, zato naj mi nikar ne zameri tisti, ki je zdravje pustil na cesti, samo da bi sebi dokazal, da zmore v življenju nekaj, kar si je izmislil neki lunatik. Dosežki, ki se običajnim smrtnikom zdijo nemogoči, ne spremenijo sveta niti naših življenj. Spremenijo pa mnenje o športu kot smislu. Že dolgo je znano, da tekmovanja niso zdrava konkurenca, in že dolgo nismo vsi tako vneto tekmovali. Začnemo v najnižjih razredih osnovne šole in potem nikoli več v življenju ne končamo. Nekateri si ciljno črto potegnejo ob vhodu v pokojninski staž, spet večina jih takrat prestavi v hitrejšo prestavo, ker se bojijo »poraza«. Si poražen, če ne tekmuješ? Ekstremizem ni za ljudi in ravno zato je zanimiv za ljudi. Tveganje je droga, ki se je ne znebiš, in borba za dokazovanje je način življenja.

Prihodnje leto bo še več prijavljenih na dirki okoli Slovenije in potem se bo ja pokazalo zanimanje medijev. Potem bomo lahko o tem celo debatirali, ker bo več ljudi vedelo za dogodek. Zdaj, letos, pa nam ostane zgolj, da se čudimo človeški norosti. Ni pa daleč dan, ko bodo ti ljudje junaki. Tako to je v Sloveniji. Naj se takoj popravim. Ne samo v Sloveniji. Tako je povsod po svetu. Taki smo ljudje. Nagnjeni k pretiravanju, čeprav smo po naravi lena bitja … In potem naj razume, kdor lahko …

Glasov preizkus »znanja«

Danes se bomo dobili v Nemiljah nad Besnico, kjer bomo startali na prvem letošnjem Glasovem kronometru oz. posamični vožnji na čas. Tako kot smo vajeni, bomo kronometer organizirali dvakrat. Prvič bo danes in se imenuje spomladanski preizkus, drugi bo pozno jesenski. Namen obeh je psihofizični preizkus pripravljenosti vseh naših članov. Trasa je nespremenjena in poteka: Podblica-Besnica-Stražišče-Javornik-Čepulje-cilj pred gostilno Na sedlu. Ne se ustrašiti preizkusa, ker vsi dobro vemo, da smo že kar dobro pripravljeni, in vsi vemo, da slabši rezultat ne bo za nikogar izmed nas razočaranje, ampak znak, da moram večkrat na kolo. Danes ob 17. uri se ne dobimo pred Glasovo hišo, ampak ob 16.45 v Nemiljah pred gostilno na Razpokah.