Umetnik, velik in osamljen

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 19. april 2011 / 06:00

Danes mineva sto let od smrti slovenskega slikarja Ivana Groharja; umrl je 19. aprila 1911 v Deželni bolnišnici v Ljubljani. Jetika. V tem zapisu skušamo zarisati njegov portret v besedah in obuditi nekaj spominov na njegove izkušnje s Škofjo Loko in škofjeloškimi rojaki.

V Loškem muzeju v Škofji Loki bodo maja 2011 odprli razstavo portretov, ki jih je naslikal Ivan Grohar, ob stoletnici avtorjeve smrti. V tem članku pa navajamo besede, s katerimi so slikarja portretirali njegovi sodobniki, med njimi Ivan in Izidor Cankar. Pa nekaj (ne)zgod, ki jih je doživel s svojimi znamenitimi rojaki, od katerih je pričakoval pomoči, dobil pa hladen ali celo napadalni odziv. In nekaj dogodivščin, ki so nastale kot posledica pivskih podvigov v Loki …

Pisateljev portret slikarja

»Zunaj so se oglasili škornjasti, počasni koraki, potrkalo je na duri in koj je vstopil v mojo izbo prijatelj, ki ga nisem videl že dolgo dni. Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne in lopataste roke. Lica so bila koščena in kozava, sivopolta, globoko splahnela, neredko poraščena s kocinami nepočesane, rjavorumenkaste brade. Oči so bile v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo, veselo nedolžnost; pa če bi se ustavil ter pogledal na dno, bi ga bilo strah, strah bolečine, ki se je brez miru in spanja prelivala tam, sama vase v večnih valovih, ker ni imel, kamor bi se utolažena izlila; iz njenih mračnih valov je nemo in visoko strmel ranjeni ponos, je z belimi očmi buljila penastousta, neumrljiva skrb; in vendar je nad vso neizmerno bridkostjo mirno plaval sijaj verne udanosti, ta ljubeznivi, komaj razločni, še v najtemnejšo noč trepetajoči sijaj, ki nikoli ne ugasne.«

Pogosto se zgodi, da dober slikar portretira dobrega pisatelja. Manj pogosti, a ne prav redki so primeri, da pisatelj oriše slikarja. Zelo redki pa taki, ko velik pisatelj opiše velikega slikarja. To se je zgodilo, ko je Ivan Cankar v črtici Jutranji gost (1916) »portretiral« Ivana Groharja, takšnega, kakršnega je doživel ob njunih srečanjih na Dunaju v letih 1903-1904. Dve leti pred tem, v črtici Menice (1914), je bil še bolj nadroben. »Prikazal se je človek tako visok in postaven, da je moral na pragu upogniti hrbet. Nekoliko starejši in sila močnejši je bil od mene, ali v pogledu svojih zvestih oči je bil mlajši, bolj otroški in bolj zaupljiv. In v vsej tej otroški zaupljivosti je bila tiha, brezdanja resnoba, kakor da bi pogledal človek iz čolna v jezero ter se prestrašil sam svoje podobe, v globočino izgubljene. Kozav je bil v lica, nosil je tenko brado, ki je bila takrat kuštrava in kocinasta, ter dolge, povešene brke … Vstal je počasi, kakor je bil velik in silen. Takrat sem zapazil, da je bil oblečen kakor otrok, ki raste prehitro iz svojih obnošenih cunj. Suknjič mu je bil preozek in prekratek, močna zapestja so mu štrlela daleč iz rokavov, hlače so mu segale komaj do gležnjev … Ko se je nerodno in tiho nasmehnil, sem zapazil še nekaj posebnega. Imel je čudno ploščate ustnice, brezkrvne in počez razpokane. Take ustnice so verno znamenje, da človek že dalj časa ni jedel, tri dni morda, kakor je pač natura in humor … Mučenec največji med vsemi, kar jih je kdaj trpelo in umrlo zaradi lepote svojega srca, Ivan Grohar, ti spiš dolgo spanje. Dal bi skrinjo cekinov, ko bi ti mogel reči le še eno samo zvesto besedo!«

Slikarja je z besedami upodobil tudi Ivanov bratranec Izidor Cankar, znameniti umetnostni zgodovinar. »Grohar je bil nadpovprečno visoke rasti, suh, po obrazu kozav, kodrastih rjavih las, kratke špičaste brade, dobrodušen, zaupljiv, zvest in radodaren, opore potreben, večinoma molčeč, neroden v izražanju, zgovoren in vesel le v svoji družbi, pevec, tipičen kmečki fant, ki je tudi kot slikar doma rad prijel za kmetsko delo in se dobro počutil le na deželi, z vsem srcem navezan na slovensko zemljo.«

O Ivanu Groharju so seveda pisali tudi drugi umetniki. Monumentalno monografijo z naslovom Ivan Grohar in podnaslovom Tragedija slovenskega umetnika je že leta 1937 spisal pesnik in publicist Anton Podbevšek. Njegovo biografijo v obliki romana je napisal pisatelj Janez Kajzer (Macesen 1978, 1988). Ob veliki Groharjevi retrospektivi z naslovom Bodočnost mora bit lepša sta jeseni 1997 Narodna galerija in Mestni muzej Ljubljana izdala imeniten katalog. Podobo slikarja samega poznamo s fotografij, med avtorji sta tudi priznana fotografa, slikarjeva sodobnika Avgust Berthold in Fran Vesel. Ohranjena je njegova posmrtna maska. Njegov avtoportret ni vrhunsko delo. Njegov resnični avtoportret najdemo na sliki Macesen, 1904. Saj jo vsi poznamo: pogled na soriško gorsko pokrajino nad Heblarji, pred njo pa v prvem planu in ravno na sredi osrednji del debla in nekaj vej velikega in osamljenega macesna. S tem, da se je podpisal ravno na deblo, je dal avtor sam kar naravnost vedeti, kdo je ta veliki osamelec? To je on sam. Bil je res velika in osamljena figura, tragična v svoji enkratni, srčni in lačni slovenski usodi; takega ga je ubesedil Cankar, takšnega se je v podobi macesna videl sam.

Z rojaki ni imel sreče

Na gorenjskem jugu (in gotovo še marsikje) velja stara in žlahtna navada – da si rojaki, kadar gremo po svetu, pomagamo. Doma si večkrat nagajamo, na »tujem« (t. j. od Loke naprej, začenši z Ljubljano) pozabimo na prepirljivost in nevoščljivost ter na vprašanje, čigav je kdo. Nekoč sem sam potreboval pomoč rojaka, ki je bil minister. Ko sem ga obiskal, mi je najprej razložil, naj vse skupaj napišem in oddam na pristojni naslov, potem bo pa še on »po plemenski liniji« naredil kak korak. In ga je res. Znano je, kako sta svoj čas dr. Ivan Tavčar in soproga Franja podpirala dijake in študente iz Poljanske doline, posebno če so bili iz bolj svobodomiselnih družin. France Koblar se je s hvaležnostjo spominjal pomoči, ki jo je njemu in drugim nudil »Gospod prelat«, duhovnik Andrej Kalan, po rodu Staroločan, vodja ljubljanskega Marijanišča (poznejši DIC). Znan dobrotnik je bil Luka Jeran ali pozneje Anton Koblar, ki je kot kranjski dekan podpiral mlade Žumre in druge dijake s Selškega …

Mladi Grohar ni imel te sreče. Hotel je biti umetnik, med temi pa je še več zavisti kot med drugimi ljudmi. Ko je očitno nadarjeni mladenič životaril v domači Sorici in bil za hlapca in pastirja pri okoliških kmetih, mu je soriški župnik Anton Jamnik svetoval, naj se obrne na slikarja Jurija Šubica, ki je bil ravno tedaj v Ljubljani. Njuna »računica« je bila taka: Jurijev oče Štefan in njegovi bratje so se učili v delavnici soriškega podobarja Janeza Groharja, Ivanovega prednika. »Kaj ko bi poskusil, da ga sprejme za učenca, pri Juriju Šubicu? Ravno sedaj je v Ljubljani, kjer ima izgotoviti več cerkvenih podob, mu je svetoval župnik Jamnik. Mogoče me res sprejme za svojega učenca si je mislil Grohar in se je napotil peš v Ljubljano. Oblečen v domačo pobarvano prtenino in v hribovski okorni obutvi ter s culico kruha ter najpotrebnejših jedil jo je primahal v mesto in je zvedel, da slika Jurij Šubic v hotelu Slon, kjer je tudi stanoval. Stopil je v hotel, predstavil se Juriju in ga poprosil, naj bi ga vzel k sebi, da ga izuči za slikarja. Jurij ga je začudeno pogledal čez ščipalnik in mu je kratko odgovoril, da se on ne bavi z vzgojo mladih talentov, pač pa njegov oče v Poljanah. Ko je na Groharjevo prošnjo, če bi smel malo gledati pri slikanju, Jurij z nejevoljno kretnjo odložil paleto, je tudi preprosti Grohar razumel, kaj to pomeni in je razočaran in užaljen nad tem neprijaznim sprejemom odšel zopet domov.«

Veliko hujši, usoden in na meji podlosti je bil udarec, ki ga je Groharju pozneje zadel drug rojak, Ivan Franke, cesarski svetnik, ribič in sam slikar, rojen v Dobju pri Poljanah - ko ga je državnemu pravdništvu ovadil, da je kradel iz blagajne Slovenskega umetniškega društva. O tem bi morali pisati posebej. To pot le odlomek iz slikarjeve kritike slikarja. »Grohar? Ali je tudi 'secesijonist'? Iskati sem moral, s čim bi zagrešil sebi ta naslov … Da je delal z umetniškim uspehom, dokler je slikal po prirodi, svedoči njegov 'motiv s Koprivnika'. Videl sem to sliko, kakoršno je prinesel z Gorenjskega: dovršeno je bilo ozadje z gorskimi senožeti, gozdiči in njivami, raztresenimi med trdimi robovi nerodovitnih tal, tudi vas na ravnici v vznožju hriba z njivami, s cerkvico, vse postavljeno resnično in značilno, jasno in razumljivo; sprednji teren in figuralno je pa označil samo s širokimi lisami barv. Pozneje je skušal to ospredje dovršiti, toda ne v korist podobi …« To je še najbolj prizanesljivi odlomek iz kritike, ki jo Franke zaključi z naslednjo splošno pripombo o mladih slovenskih umetnikih impresionistih: »Gotovo, v domovini ni 'nade', Slovenija jim ne nudi primernega dela, ne eksistence. Taka nada – ne čustva, ampak dejstva nam pravijo to – je prazna. Za Kranjsko lahko opravi en sam slikar vsa umetniška dela. Bridka resnica, ki se ne da prikrivati, je, da domovina vseh Vas, ljubi umetniki, ne more uporabljati, najsi ste še tako dovršeni.« Tako razmišljajo še danes mnogi »kranjski« tehnokrati, žalostno je, da je tako razmišljal tudi Groharjev rojak, ki je bil sam umetnik.

Ivan Grohar in Škofja Loka

»Slavnemu mestnemu županstvu v Škofjiloki. / Dne 24. junija t.l. proti 3. uri zjutraj gre Ivan Grohar stanujoč v Škofjiloki štv. 41 po glavnem trgu, ter začne na ves glas uriskati, tako da so se v obližji ljudje iz spanja zbudili ker je stem uriskanjem nočni mir kalil. / Grohar je bil že poprej zaradi uriskanja od patrole opominjan in on pa nalašč ponoči patroli iz uriskanjem nasprotuje. Priča nadstražnik Anton Kermc. Mestno stražništvo v Škofjiloki dne 24. junija 1905.« Tako je vrli stražmojster županu zatožil umetnika. Dve listini na to temo je v občinskem arhivu našel loški arhivar France Štukl in ju objavil v Loških razgledih XV (1968). »Ker sta zanimivi za poznavanje takratne presoje spodobnosti in slikarjevega osebnega življenja, ju objavljamo, in sicer v nespremenjeni obliki.« Navedimo tedaj še drugo, spisano dne 5. septembra 1905 od istega »avtorja«.

»Dne 5. septembra t.l. ko se je poročil gospod Ivan Karlin iz gospodično Marijo Pajer v Škofjiloki. / Po končani poroki in sveti maši čakajo pred velikimi vrati farne cerkve sv. Jakoba v Škofjiloki sledeči gospodi in sicer: / Ivan Grohar hštv. 40, Anton Gaber hštv. 14, Ludvik Mikuš in Viktor Deizinger hštv. 31 vsi iz Škofjeloke in Anton Marguč iz Studenca hštv. 4, slekli so vsi vsak svoj rekelc iz sebe in so rokave od eden druziga skupaj zvezali. / Ko prideta gori imenovana poročenca iz cerkve vun, za sačijo jih gori navedeni g. iz zavezanimi rokavi in zahtevajo od gospoda Ivana Karlina, da mora za nevesto 20 K plačati in potem jih pustijo naprej. / Kakor se je pozvedilo je Karlin dal zahtevanih 20 K. / Ker se je to nespodobno dejanje na javni ulici pred farno cerkvijo godilo in sploh v pohujšanje ljudem in posebno mladini, - ker so bili tako rekoč brez rekelcov in v pijanem stanju ker so se ljudje nad tem fantinam zelo zgledovali. / Priča Ivan, Franjo in Jakop Kalan kapucinsko predmestje štv. 6 in Leopold Hafner štv. 100 oba iz Škofjeloke kateri dokažejo da so na unstran imenovani fantje se pregrešili iz siljevanje proti poročencam Ivanu Karlin …«

Razmerja med Groharjem in Škofjo Loko seveda ne smemo presojati le po teh dveh virih. Večina takratnih meščanov je umetnika najbrž res doživljala kot sirotnika, vedno lačnega in žejnega. Nekateri od loških meščanov so v zapuščinski razpravi na okrajnem sodišču v Škofji Loki po slikarjevi smrti prijavili svoje terjatve: gostilničarka Elizabeta Dolinar 879 K 77 h, odvetnik dr. Karel Triller za menico124 K 99h, Minka Jamarjeva zase 112 K, za brata Antona 132 K; njegov največji upnik pa je bil industrijalec Franc Dolenc: 1117 K 93 h! Vsi so bili poplačani iz vsote, ki se je zbrala s prodajo njegovih slik. Umetnik torej ni ostal mestu pod Lubnikom ničesar dolžan, v obratnem razmerju pa velja ravno nasprotno: Škofja Loka je Groharjeva velika dolžnica, saj jo je ovekovečil v svojih delih. Oljna slika Škofja Loka v snegu, 1905, ki jo hrani Narodna galerija v Ljubljani, je gotovo najlepša upodobitev tega mesta. Po avtorju je mesto poimenovalo Groharjevo naselje, eno od osnovnih šol, galerijo na Mestnem trgu ter slikarsko kolonijo.

Grohar je v Škofji Loki preživel več daljših obdobij v letih 1896-1902 in 1904-11. Znane so barbizonske epizode, skupna slikanja z Jakopičem in Sternenom. Iz teh ustvarjalnih druženj v mestu in okolici so nastala nekatera najboljša dela slovenskega impresionizma. Najbolj znane Groharjeve slike iz loških obdobij so: Kamnitnik, Vrbe ob potoku, Pogled z mojega okna, Snežni metež v Škofji Loki in Škofja Loka v snegu, vse iz leta 1905. Pozneje tu nastanejo še Štemarski vrt, Cvetoča jablana in Sejalec (vse 1907), pa prizori kmečkih del (Snopi, Krompir, obe 1909, Mož z vozom, Hribček, obe 1910) … To so velika in trajna dela. Ob njih pa ne smemo pozabiti, v kakšnih razmerah so nastajala. Groharjeva prebivanja v Loki niso bila samo občasna veseljačenja, veliko je bilo tudi samote in lakote. Slednja je bila gotovo med glavnimi povzročitelji bolezni – jetike – zaradi katere je umetnik pred sto leti umrl. Tisto, kar je ostalo in kar velja še danes, pa so njegova dela, na katerih je ovekovečena loška kulturna krajina.