Moja žena je hladna kot led in mi ne da (19)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. marec 2011 / 06:00

»… Za trenutek so se mi zašibila kolena. Zdelo se mi je, kot da me je njegov pogled razgalil do zadnjega kosa oblačila.

Imel je zelo lepe roke. Dolgi, kirurški prsti so bili negovani, nohti pristriženi in čisti. Ljudi sem že od nekdaj rada gledala v roke. Mogoče je bil to kakšen podzavestni fetiš?

Potem sva kramljala o vsem, samo o mojem problemu ne. Ura je minila kot blisk, meni se je že mudilo, saj sem želela zaviti še v kantino po sendvič in jogurt …«

Moja sogovornica je potem nadaljevala: »Toni se je zelo zagrel zame. Dejal mi je, da bo treba najprej oditi na center za socialno delo. Ko sem prikimala, se mi je nasmehnil in dejal, da me lahko povabi na pico. Nisem imela kaj izgubiti, zato sem pristala. Na sebi je imel temno modro obleko z belo srajco in kravato v zelenkastih odtenkih. Deloval je zelo urejeno in poslovno.

Po dveh kozarcih piva (medtem ko sva čakala na pico) se mi je razvezal jezik. Klepetala sva, se smejala in zdelo se mi je, da se je svet v tistem temačnem prostoru, ki so ga osvetljevale le svetilke nad mizo, ustavil. Ne da bi vedela kdaj, sem mu zaupala štorijo z mojim Ljubim. Med mojim pripovedovanjem so se mu širile oči in ko sem mu povedala, kako sem ga ujela z drugo, je vzel mojo dlan v svojo in jo prijateljsko stisnil. 'Če hočete, ga lahko toživa. Nedvomno vam bo uspelo!' V meni je tičal pradavni strah pred sodišči, odvetniki in zasliševanji. 'Saj nisem mislil resno, samo šalil sem se,' se je takoj nato sprostil in speljal pogovor v bolj nevtralne vode. Ne da bi vedela, kako in zakaj, začela sva se sestajati in bili so redki večeri, da nisva kam šla. Na njegovo družbo sem se navajala počasi, neopazno in mimogrede. Če me je kdaj poklical čez dan, ko sem bila v službi, sva spregovorila besedico ali dve, toliko, da se je prepričal, ali bom zvečer prosta in bova lahko šla v opero.

Ko sem vtaknila telefon nazaj v žep, sem podzavestno pomislila na Ljubija. Kadar me je poklical Toni, sva klepetala celo večnost. Moj Ljubi je vedno bolj tonil v morje pozabe in misel nanj ni več bolela kot nekoč. Ko je Toni imel god, me je povabil na morje.

'Greva na ribe. Takih, kot jih pripravljajo pri Ribiču v Seči, še nisi jedla,' je dejal.

Sedaj sva se že tikala in bila sem prepričana, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo tudi ostalo.

Večer je imenitno uspel, tja in nazaj sem vozila jaz, ker je bil njegov avtomobil bolj kot ne nezanesljiv za daljše vožnje.

Po večerji sva se sprehodila še po solinah, držala sva se za roke in zdelo se mi je, da sva že par. Sem in tja me je objel okoli ramen in stisnil k sebi. Pomežiknila sem, kajti sonce, ki se je spuščalo za obzorjem, me je še zadnjič požgečkalo po licu.

Prijel me je za brado in jo za spoznanje dvignil in me poljubil.

'Nikar se ne šali,' sem ga v zadregi zavrnila.

'Veš, koliko sem že stara, imam sive lase, gube na obrazu …'

'Zame si najlepša. Že od prvega trenutka, ko si stopila v mojo pisarno.'

Poljubil me je še enkrat. Tokrat z veliko več strasti. Ko sem ga objemala, sem jasno čutila, kako se je vzburil. Še danes pa se sprašujem, zakaj se je tega ustrašil, naglo se je namreč odmaknil in me spet prijel za roko.

Poslovila sva se pred vrati. 'Jutri se vidiva. Pridem te obiskat,' je dejal in me še enkrat poljubil. Mislila sem že ugovarjati, potem pa sem se spomnila, da je danes že petek.

Prišel je že zarana, pomagal mi je zviti preproge, ki so jih prišli iskat iz čistilnega servisa.

Ko je odprl vrata v ropotarnico, kjer sem hranila kolesa in še cel kup druge šare, je rahlo zažvižgal. 'Kakšen lep in prikladen prostor!' je dejal in oči so mu zažarele v pol temi.

Začudila sem se. 'Sem bi lahko preselil pisarno. Tebi bi plačeval najemnino, pa še pravnika bi imela pri roki, če bi ga potrebovala.'

O tem, da je bil izjemen ljubimec, sta ti pripovedovali že Lucija in Marija. Res je bil. Že o tem, kako me je slačil, božal, poljubljal, bi lahko napisala roman. Točno je vedel, kateri del telesa je najbolj občutljiv za dotike njegovega jezika, za drobne poljube ali za nežne ugrize. Ljubljenje je trajalo celo večnost, z jezikom me je znal pripeljati do takega orgazma.

V nedeljo sva se že zarana lotila ropotarnice in do večera sva jo dodobra spraznila. Vmes sva šla nekajkrat pod tuš.

Toni se je preselil k meni, jaz sem bila tista, ki mu je (namesto darila za rojstni dan) opremila pisarno. Kombinacija češnje in belih ploskev je delovala izjemno elegantno. Na steno sva obesila še sliko, ki mu jo je (menda) podarila ena od strank namesto plačila. Iz bivše pisarne je s seboj prinesel le računalnik in avtomat za kavo.

Nekaj drugih stvari je preselil v dekliško sobo, sam pa je postal kralj moje spalnice. Še nikoli nisem hodila domov točno ob uri kot takrat in redkokdaj, če sploh kdaj, sem koristila dopust, ki mi je zapadel že v minulem letu.

Na Tonija sem bila več kot ponosna. Nad vrati se je šopirila tablica z njegovim imenom in stranke so si kar podajale kljuke. Takrat, ko sem se vrnila domov, me je zmeraj čakal v dnevni sobi s kozarčkom ohlajenega vina. Idilična sreča je trajala kar nekaj časa …« (se nadaljuje)