(Samo)spraševanje o koroških rečeh

Na Glasovi preji z Rudijem Voukom smo spoznali, da Slovenci na tej strani Karavank o svojih sonarodnjakih na oni strani vemo precej manj, kot si domišljamo. Dobili pa smo tudi občutek, da so naši koroški rojaki po vsem, kar so morali prestati v 20. stoletju, zdaj v boju za svoje pravice spet bolj samozavestni in odločni.

Pri svojem delu za Gorenjski glas sem se v zadnjih dveh letih vse bolj srečeval s koroškimi rečmi, te so mi počasi zlezle pod kožo. Po Preji z Rudijem Voukom pa sem dobil občutek, da sem jim vsaj nekoliko zlezel pod kožo tudi jaz. Drugače rečeno: da zdaj o njih že nekaj vem. Najbrž ne prav veliko, nekaj pa, vsaj občutek je tak. Da o njih veliko ve naš sogovornik, pa je gotovo. Ne bi bil rad v njegovi koži, ga pa v njegovi vse bolj vidni vlogi v drami koroškega slovenstva vse bolj občudujem.

Začelo se je spomladi 2009, ko smo v Bistrici na Zilji, v slovenski gostilni Stara pošta, priredili prvo čezmejno Glasovo prejo. Naš gost je bil zgodovinar dr. Teodor Domej, pogovarjali smo se o Matiji Majarju Ziljskem, ob takratni 150-letnici njegovega rojstva. Ta veliki Slovenec in Korošec ostaja v spominu predvsem kot (so)avtor programa Zedinjene Slovenije. O tem velikem projektu pa sem slej ko prej razmišljal takole: to je ideal, ki nikdar ni bil in nikoli ne bo dosežen, še vedno pa (se) nam sveti kot daljna luč na naši narodni poti. Potem pa sem ravno v zadnjih in že močno prazničnih dneh lanskega leta prebiral monumentalno monografijo zgodovinarja dr. Marjana Linassija z naslovom Koroški partizani (Celovška Mohorjeva, 2010). Tedaj se mi je dobesedno razodelo, da se je ideja Zedinjene Slovenije tudi uresničila, maja 1945 – čeprav le »za več kot teden dni«! Na straneh 650-651 beremo: »Partizanska vojska je ob koncu vojne zasedla vse slovensko etnično ozemlje, tudi obrobne pokrajine, kjer so poleg Slovencev živeli tudi pripadniki drugih narodov. Poleg Beneške Slovenije in Rezije, Kanalske doline in Trsta ter Gorice tudi dvojezično Koroško, predele avstrijske Štajerske in Porabje na Madžarskem. Za več kot teden dni je bila uresničena ideja Zedinjene Slovenije, katere začetek sega v 'pomlad narodov' leta 1848 prav na Koroško in je povezan z delovanjem duhovnika Matije Majarja – Ziljskega. Podobno kot za obrobne zahodne predele velja tudi za dvojezično Koroško ugotovitev, da je večina zavednega slovenskega prebivalstva sprejela zasedbo kot osvoboditev, partizansko vojsko, ki so jo tvorile večinoma slovenske enote, pa kot rešitelja izpod nacionalnega zatiranja, ki je doseglo višek v času sedemletne nacistične vladavine.«

Koroška, ki smo jo Slovenci baje »za zmeraj« izgubili na plebiscitu 10. oktobra 1920, je bila torej maja 1945 »za več kot teden dni« spet naša. Naša? Ja, naša, bila je del za dober teden Zedinjene Slovenije. To ni bila ne prej ne pozneje. Pozabljamo, da je bila Koroška do razpada Avstro-Ogrske oktobra 1918 ena od habsburških dednih dežel, enako kot Kranjska, Goriška, Štajerska … Ni bila kranjska, bila je koroška, avstrijska in habsburška. V tistih težkih letih pred plebiscitom sta se zanjo potegovali novi državi Kraljevina SHS in Republika Avstrija, (veliko)nemško-avstrijska je postala šele po plebiscitu. Ko so morali slovenski partizani maja 1945, po tistem velikem zedinjenem tednu, na zahtevo zahodnih zaveznikov zapustiti dvojezično Koroško in druge mejne slovenske dežele in mesta, se je raznarodovanje koroških Slovencev nadaljevalo. Vrhunec pa je – kakor nam je na preji razložil Rudi Vouk – doseglo ravno v letih in desetletjih po podpisu avstrijske državne pogodbe 1955, v drugi avstrijski republiki. Takrat so ukinili slovenske šole, z njimi tudi ostanke slovenskega učiteljstva, ljudje pa so začeli v svoji nesreči opuščati slovenščino. Takrat je nastala tragična situacija, ko so v številnih koroških družinah stari starši še govorili slovensko, njihovi vnuki pa ne več. Dogajalo se je celo, da se stari starši in vnuki sploh niso mogli več pogovarjati; nekateri od prvih namreč sploh niso znali nemško, njihovi vnuki pa nič več slovensko. So jim bili otroci prvih in starši drugih za prevajalce?

Sprašujem se, kako je s temi nekdaj večinsko slovensko, danes pa nemško govorečimi ljudmi v južnem delu dvojezične Koroške danes? Sodobna znanost vse bolj poudarja, kako pomembno je za človeka tisto, kar je po genetski zasnovi. Po tej so ti ljudje še vedno Slovenci – o tem pričajo tudi njihovi na silo ponemčeni priimki, imena njihovih naselij, ledinska imena njihove bližnje okolice … A govorijo nemško. Vouk je na preji primerjal usodo Nemcev na Južnem Tirolskem in Slovencev na Koroškem. Ko so prvi po 1. sv. vojni prišli pod Italijo, drugi pa pod Avstrijo, je bilo prvih dobrih 220 tisoč, drugih okrog 75 tisoč. Nemško govorečih Južnih Tirolcev, ki so državljani Republike Italije, je danes skoraj 300 tisoč, Slovencev na avstrijskem Koroškem pa komaj petnajst tisoč! Najbrž je bil raznarodovalni pritisk Italijanov na Nemce res manjši kot nemških Avstrijcev in Hitlerjeve Nemčije na koroške Slovence. A naroda, ki se ne da, kakor se Italijanom niso (po)dali južni Tirolci, ne moreš izničiti, razen s fizičnim genocidom, ki pa ga na Koroškem kljub vsemu ni bilo. Koroški Slovenci so se torej uklonili in jezikovno spremenili predvsem sami po sebi – in v tem je ta velika tragedija!

Ostaja upanje, da so tisti, ki so v svoji slovenski koži in jeziku preživeli, toliko močnejši, iz genetsko odpornejšega materiala in da prav ti tvorijo novo jedro, iz katerega se bo širilo in krepilo slovenstvo na dvojezičnem Koroškem. Take vrste je gotovo tudi naš gost, v nemških skrajnih nacionalističnih krogih ožigosan kot »koroški deželni sovražnik št. 1«. Njegov pogum, okrepljen s pravnim znanjem, dopolnjuje diplomatska spretnost dr. Valentina Inzka, od lani novega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev. Tudi zanj so že našli »pravo« oznako: »Inzko ist ein Vouk im Schafspelz« (tako ga je v časopisu označil Haiderjev prijatelj Stefan Petzner). Inzko je Vouk v ovčjem kožuhu – naj tak tudi ostane, z Voukom se odlično dopolnjujeta. Bog daj, da bi se s takimi ljudmi na čelu zdesetkana čreda koroških Slovencev spet okrepila!