Moja žena je hladna kot led in mi ne da (16)

… »Nikoli ju ni prišel pogledat, nikoli ga ni zanimalo, kako živimo. Molila sem, da bi ju v življenju veselilo kaj drugega kot medicina. Žal se mi želje niso uresničile. K. je bila pri srcu genetika, M. pa je želela odkrivati skrivnosti nekaterih nevroloških obolenj.

Ko sta pred enim letom in pol dobili mednarodno štipendijo za študij na eni od priznanih univerz v EU, sem čez noč ostala sama …«

Lucija potem nadaljuje: »To so bili zelo kruti trenutki. Sploh nisem vedela, da bo tako hudo. Vpisala sem sicer magisterij, vendar mi je časa ostajalo v izobilju. Redno sem začela obiskovati gledališke predstave in opero, priključila sem se nekemu planinskemu društvu, tako da me vsaj ob koncu tedna ni bilo doma.

Noči so bile neskončno dolge. Prebujala sem se že ob treh ali štirih, gledala v strop in jokala. Niti takrat, ko me je ljubimec pustil na cedilu, nisem pretočila toliko solz kot v prisiljeni samoti. Hčerki sem strašno pogrešala. Za telefon sem porabila celo premoženje, saj sem ju klicala domala vsak dan. Tudi onidve sta me pogrešali, vendar sta imeli svoje obveznosti, nove prijatelje in jima je bilo zato lažje.

V letih, ko sem skrbela zanju, se z moškimi nisem nikoli ukvarjala. Bilo je, kot da zame ne obstajajo.

Z nikomer nisem šla na večerjo, bognedaj v posteljo.

Ob večerih, ko sem se sprehajala po Ljubljani, sem pred seboj videla le pare, ki so se naslanjali drug na drugega, se poljubljali in si šepetali nežnosti.

Ob tem sem postajala žalostna in otožna. Ko sem se vrnila domov, odprla TV, so na vseh programih vrteli ljubezenske sentimentalne filme, ob katerih je moja samota še bolj prišla do izraza.

Nekoč sem naveličano brskala po internetu, pri tem pa naletim na stran kupid, ki je obljubljala marsikaj.

Zlasti za osamljene, kakršna sem bila jaz.

Imela sem časa, kolikor hočeš, v trenutku slabosti sem kliknila na registracijo in se prijavila. Pojma nisem imela, kako vse skupaj deluje, in zato sem vnesla svoje resnične podatke.

Na srečo se je našla neka gospa, ki me je opozorila, da to ni dobro. Tisti večer sva si celo izmenjali nekaj sporočil, opozorila me je, da portal še zdaleč ni tako nedolžen, kot je bil videti. V glavi se mi je prižgala opozorilna lučka, zahvalila sem se ji za prijateljski namig, ki sem ga bila res potrebna.

Moja stran je bila zelo obiskana, dobila sem veliko zabavnih ponudb na kavo, a me nihče ni povsem prepričal, da bi privolila. Moja skrivnostna dopisovalka je bila na kupidu že dlje časa in mi je zmeraj, ko sem jo vprašala za mnenje, postregla s kopico živahnih podatkov.

Potem pa sva se začela dopisovati s prisrčnim Medvedkom. To je bil moški mojih let, zelo razgledan in načitan, tudi zelo prijazen in sončkasto dobre volje. Ker je imel svoje podjetje, je imel veliko časa, tako da sva marsikatero dopoldne, kadar sem imela službo popoldan ali ponoči, klepetala na MSN-ju. Poslal mi je svojo fotografijo, bil je lušten, mičkeno okrogel, nasmejan, dobrodušen. Ko mi je zaupal še telefonsko številko, sem bila presrečna.

Kadar sva visela na telefonu, je mimogrede minila ura, včasih tudi dve. Bila sem v devetih nebesih.

Prvič sva se srečala v nekem manjšem lokalu, kamor me je povabil na kavo. Ko je stopil k mizi, se mi je zdelo, da se je cel prostor napolnil s soncem. Njegov nasmeh je bil topel, nežen in prijateljski. Prijel me je za roko in jo potem malo dlje zadržal v svojih velikih šapah, tako da sem bila, preprosto rečeno, srečna.

Pogovarjala sva se o glasbi, življenju, otrocih, vremenu, politiki, o vsem, kar nama je padlo na pamet. Med pogovorom mu je pogosto zvonil telefon, iz njegovih besed sem zaznala, da sta ga klicala otroka.

»Sam skrbim zanju, žal,« mi je zaupal.

Zbodlo me je pri srcu.

»Kje imaš pa ženo?« sem vprašala, ker me je premagala radovednost.

»Ne živi več z nami,« je bil kratek in zdelo se mi je, kot da se je zaprl vase.

Najina srečanja so postajala vedno bolj pogosta. Kadar je bilo lepo vreme, sva veliko časa prebila v naravi. Hodila sva na dolge sprehode in vse, kar se je med nama intimnega zgodilo, je bilo, da me je prijel za roko. Od mene je bil precej večji in s svojimi veliko krajšimi koraki sem ga težko dohajala.

Počasi sem odvrgla zagrenjenost in zadržanost, zaupala sem mu svojo življenjsko zgodbo. Ko sem mu pripovedovala o trenutkih, ko sem ostala sama, je obstal, se sklonil k meni in me nežno objel. Potem je vzel moj obraz v svoje velike dlani, in me nežno poljubil.

'V meni si našla najboljšega prijatelja,' mi je dejal in nazaj, k avtomobilu, sva se vrnila objeta.

Bila sem srečna kot že dolgo ne. Rekel mi je, da ga lahko pokličem kadarkoli, da bo zame zmeraj »tam«. Njegovega povabila nisem izkoriščala, le sem in tja, kadar mi je bilo le preveč dolgčas, sem zavrtela njegovo telefonsko številko.

Moja sreča je trajala skoraj pol leta. Sem in tja me je sicer motilo, ker so postali njegovi 'maili' po tistem, ko sva se prvič videla, zelo suhoparni in brezosebni. Včasih mi je napisal le vrstico ali dve.

Kadar je bil pri meni, je bilo vse drugače. Takrat se mi je posvetil z vsem srcem in dušo.

Nekoč, ko sem imela avtomobil pri mehaniku, me je prvič prišel obiskat. Bila sem živčna in nestrpna, saj se še ni zgodilo, da bi v hišo vstopil moški, če, seveda, odštejem prijatelje, ki sta jih imeli hčerki.

'Do osmih zvečer imam čas. Lahko bom pri tebi, če hočeš,' mi je rekel navihano in me poljubil.

Skupaj sva skuhala kosilo, in ko ga vprašam, kako to, da tako dobro kuha, se je zasmejal, me vzdignil v zrak, in rekel: 'Vsak moški, ki mora sam skrbeti za družino, se sčasoma nauči tudi kuhanja.'

Zaigralo mi je srce.

V tistem trenutku sem verjela, da se je zgodil čudež, saj mi je sam bog poslal na pot idealnega moškega, na kakršnega sem čakala celo življenje …«

(se nadaljuje)