Knjiga hiš na Žirovskem

Takega dela, kakršna je Knjiga hiš na Žirovskem (KHŽ), ki sta jo napisala dr. Petra Leben-Seljak in dr. Alojz Demšar, nima noben drug kraj na Slovenskem. Ne samo, da je »prava mrha«, debela skoraj 500 strani in velikega formata (21 x 30 cm) v barvnem tisku in italijanski vezavi. V njej je več kot 200 barvnih in črno-belih slik, med njimi prvič objavljeni posnetki iz starih dokumentov – urbarjev, katastrov, zemljiških in matičnih knjig. V knjigi so fotografije oseb, hiš in naselij, ki jih doslej nismo poznali. Zdaj pri več kot 900 hišah vemo za vse, ki so bili kdaj vpisane v različne vire, med njimi tudi za več kot 120 hiš, kolikor jih je bilo na Žirovskem leta 1500; leta 1754, ko so izdelali po tedanji cesarici imenovani terezijanski kataster, pa je v njem navedenih že 377 posestev in 50 obrtnikov. V indeksu priimkov jih naštejemo kar 540; za vsak priimek so navedene hiše, pri opisu katerih je priimek omenjen. Vseh hiš je bilo v letih 1500-1900 kar 905, za vsako hišo so navedene vse hišne številke, ki jih je ta imela. Avtorja sta našla podatke za 37 mlinov, 40 žirovskim in hlevnovrškim županom pa sta določila bivališče v enem od 40 naselij na Žirovskem. Z imenom Žirovsko označujeta ozemlje predjožefinske župnije Žiri, ki je obsegala današnje župnije Žiri, Vrh, Zavratec in Ledine oziroma žirovski in hlevnovrški urad loškega gospostva freisinških škofov.

Knjiga temelji na arhivskih virih, ki sta jih avtorja našla, pregledala in znala iz njih izvedeti, kar ju je zanimalo. »Rezultat opisanega pregleda arhivskih virov so seznami lastnikov posesti na Žirovskem, seznami davno pozabljenih ljudi, za katere se ni več vedelo, da so živeli in kje so živeli, v tej razpravi pa smo jih spet postavili na svoje domove. Seznami so po našem mnenju za kmečko okolje presenetljiv pogled v globino časa. V nadaljevanju je opisana zgodovina vsakega žirovskega doma. Razjasnilo se je poreklo žirovskih in hlevnovrških županov, opisujemo, pri katerih hišah so bile krčme, obrtniki in mlini. Pokazalo se je poreklo mnogih hišnih imen.« Množico oseb, ki se pojavljajo posamično in ločeno v številnih in različnih virih, sta avtorja razbrala tako, da sta jih umestila v časovnem zaporedju na njihove domove, razvrščene po naseljih. Za vsako od domačij sta vzpostavila časovni most, ki se pne od njenega nastanka do leta 1900, za najstarejše med njimi od leta 1500, ko so bili v loški urbar prvič vpisani priimki žirovskih hišnih gospodarjev.

Slovensko prvenstvo v obravnavi zgodovine hiš ima dr. France Štukl, legendarni loški arhivar in domoznanec, ki je napisal Knjigo hiš v Škofji Loki (v treh delih, 1981-96), vendar je obravnaval ožje oziroma novejše časovno obdobje. Avtorja KHŽ sta njegov pristop metodološko razširila in poglobila. Po njuni metodi bi lahko podobne knjige naredili tudi v drugih naseljih nekdanjega loškega gospostva, za katerim se je k naši sreči ohranil bogat arhiv. Za čas od Marije Terezije naprej pa lahko zdaj podobno knjigo naredi vsak kraj na Slovenskem. (Če ima seveda za te reči na voljo prave ljudi.) Takšen je vseslovenski pomen tega dela. Za Žirovce in prijatelje Žirov pa jih ima še več, nekaj jih izpostavimo. Prvi je ta, da je knjiga vsežirovska – v tem smislu, da zajema ozemlje, ki je bistveno večje od današnje občine Žiri in pripada sosednjim občinam Idrija, Logatec in Gorenja vas-Poljane. Predjožefinska žirovska fara in nekdanja žirovska občina sta v zadnjih dobrih 200 letih kar naprej izgubljali ozemlje; najhujši odvzem se je zgodil z rapalsko mejo, ki je bila po 2. sv. vojni na meddržavni ravni ukinjena, na lokalni pa je ostala. Žirovsko je seveda še vedno naravna celota, odmaka ga reka Sora s svojimi pritoki, naša knjiga pa omogoča njegovo ponovno duhovno povezavo. Omeniti kaže tudi dejstvo, da je natis knjige podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije; ta lokalnih publikacij sicer ne podpira, KHŽ pa ima takšno strokovno in siceršnjo težo, da si ja zaslužila tudi državno subvencijo. In ne nazadnje: knjigo je naredila ekipa, ki se je v zadnjih 30 letih zbrala ob domoznanskem zborniku Žirovski občasnik. Tako rekoč vsi, ki so avtorsko ali drugače pripomogli k njenemu izidu, so iz te ekipe: založnik Nace Naglič, urednik Miha Naglič, oblikovalec Stane Kosmač, v zbiranju fotografij in drugega gradiva se je zelo izkazal žirovski muzejski in turistični delavec Rok Klemenčič. Temeljno pa je seveda delo obeh avtorjev; ko se je v zadnjem letu Petri Leben-Seljak pridružil še Alojz Demšar, sta skupaj ustvarila ta vrhunski domoznanski opus.