Neupoštevanje pravil (1)

Vsak teden prevozim več kot tisoč kilometrov. Zato še kako vem, da so pravila pomembna in kaj se zgodi, če jih ljudje ne upoštevamo. Se je že zgodilo, da je možakar pripeljal po mojem pasu v napačno smer. Takrat se res ustavi trenutek in prevečkrat z njim tudi kakšno življenje. Vsakič posebej sem hvaležna, ko pridem domov. In vedno bolj imam rada pravila. Seveda le, če so smiselna in ljudem koristna. Imamo v tej deželici tudi nekaj takšnih pravil, ki so bolj koristoljubna kot človekoljubna. Poleg tega se pojavljajo pravila, ki veljajo samo za določen sloj prebivalstva in ne za nas, navadne državljane. Ker ni posledic, ne učinkovitih kazni se tako vse več ljudi zateka k temu, da pravil preprosto ne upoštevajo. Tako je v vseh panogah, najbolj zaskrbljujoče je, če se na to navadijo že otroci. Vendarle je z njimi kljub temu lažje kot z odraslimi, ki si vsak dan znova postavljajo svoja pravila. Kajti za otroke je potrebno le doreči stvari, združiti različne načine vzgoje in iti v isto smer. Doslednost je tista, ki nam je pri pravilih v pomoč. Zgled odraslih pa tisti, ki lahko vse ojača ali vse pokvari. Otroci se hitro navadijo na naše odzivanje in si utrdijo vzorce, kaj je dovoljeno in česa ne smejo početi. Že dojenčki so za nekatere starše prezahtevni, čeprav kažejo samo svoje potrebe in jih želijo imeti zadovoljene. Za njih so pravila le navade, ki držijo zanje. Tako jih navadimo, da ne zaspijo sami, da prehitro stečemo, ko samo zavzdihnejo v posteljici ali da lahko ponoči petkrat malicajo, čeprav za to ni več druge potrebe kot potreba po pozornosti. Navade in pravila so torej zelo povezana, lahko bi rekli, da so eno in isto, le v drugi preobleki. Navade so slišati kot nekaj prostovoljnega, pravila pa kot obvezna. Pri obeh naj bi občutili posledice v takšni ali drugačni obliki. Tako kot razmišljamo o barvi zaves, je koristno doreči tudi pravila v družini. Vendar se tega ne lotimo po vojaško, marveč po človeško.