Teh naših šestdeset let

Besedilo: Marjan Šolar
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 25. junij 2012 / 06:00

Pred dnevi smo se v hotelu Drnča pri Dvorski vasi zbrali maturantje četrte generacije jeseniških maturantov iz leta 1952, do mature nas je modro prikrmaril naš nepozabni razrednik in profesor zgodovine France Terseglav.

Dvorska vas - Majhen razred smo bili. Profesor matematike in ravnatelj Marjan Ažbe nas je včasih upravičeno imenoval šestnajst buteljnov!

Na srečanju smo se spomnili tudi drugih profesorjev, med drugimi še živečega lingvista dr. Dušana Čopa. Tudi na prof. fiskulturne vzgoje Toneta Šmitka - »Kite« nismo pozabili.

Veliko so nas naučili in imeli z nami tudi potrpljenje, čeprav so v takratnem času veljali za drugorazredne profesorje, številni izmed njih so bili kazensko premeščeni na Jesenice in naredili odlično »kazensko« gimnazijo. Tistim, ki so to skuhali, gre zahvala, da smo dobili res odlične profesorje. Postavili so nas na noge, kot bi se temu reklo po domače.

Bili smo pisana druščina, nabrani iz vseh koncev in krajev, izhajajoč iz svetovnonazorsko različnih okolij, rasli smo ob različnih gmotnih možnostih, vsak po svoje smo doživljali duha povojnih let, pa še marsikatera različnost bi se našla.

Po maturi smo se zakadili v različne študije, jih bolj ali manj uspešno končali, se raztepli po svetu, a ne predaleč. Vedno smo ohranili pristen stik z rodno Gorenjsko.

Na srečanju je ena od sošolk izrazila misel, da se čudi, kako smo kljub različnosti ostali povezani in dobri prijatelji. Prevladalo je mnenje, da je vzrok za to prav naša različnost.

Historijat naših srečanj je pester. Prvič smo se dobili dvajset let po maturi, nato vsakih pet let, v zadnjih letih pa se srečujemo vsako leto.

Običajno se nas zbere deset od enajstih preživelih, petih sošolcev žal ni več med nami, spomnili smo se nanje. Za našo generacijo pa je pohvalno, da se že štirinajst let srečujemo v isti zasedbi, da smo fizično in mentalno še kar pri sebi, za ono ta tretje naj pa vsak sam pove, če si upa.

Kljub temu da se srečujemo vsako leto in da se nekateri tudi drugače pogosto videvamo, je debata vedno živa in zanimiva, tako je bilo tudi tokrat.

Vedno kdo na svetlo prinese nekaj, kar je morda nekdo drugi pozabil. Vmes pade tudi kakšen dober vic, skratka na teh srečanjih se medsebojno bogatimo in drug drugega veselimo. Izključena ni tudi kakšna vroča tema.

Z željo, da se ob letu osorej znova srečamo v isti postavi, če ne z istim pa vsaj podobnim statusom, smo se poslovili, se s puncami, da vornga dol ne pride, malo poljubčkali in dobre volje odšli vsak v svoj vsakdan.