Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah

»Mi je prav žal, ta fant je mrtev.« To so bile besede reševalca iz rešilnega avtomobila, ki jih je po radijski zvezi zaslišala mama, ko je 28. junija 1991 popoldne v dežurni sobi Zdravstvenega doma v Škofji Loki čakala, da pripeljejo njenega sina, ki naj bi bil ranjen. »Zastal mi je dih, stemnilo se mi je pred očmi in komaj sem se zavedla, da mi je zdravnica v roko dajala injekcijo za pomiritev. Žalostno novico sem želela povedati možu, ki je bil na poti iz službe domov, zato sem telefonirala hčerkama in naročila, naj se ati takoj zglasi v zdravstvenem domu. Kmalu nato so z rešilcem pripeljali Mohorja. Odšli smo do rešilca, zdravnica je potrdila Mohorjevo smrt, mene pa je policist vprašal po Mohorjevih osebnih podatkih. Nato je prišel mož. Šele tedaj sem začela jokati. Pot domov je bila žalostna, doma je bilo še huje, ko smo hčerkama povedali, da je bil Mohor smrtno ranjen in je umrl. Pozneje smo izvedeli, da sta sin in njegov prijatelj odšla na Kamnitnik, manjši hrib, ki se dviga nad kasarno. Tam je nekaj zemlje v naši lasti in tja sta se napotila mladoletnika. Mohor je imel s sabo daljnogled in skozenj opazoval dogajanje v vojašnici. Naenkrat so nanju začeli streljati od strani. Streljal je stražar, ki je bil v stražarnici na vzhodnem delu vojašnice. Stražar ni vedel, kaj se dogaja v vojašnici, bil je ves zmeden, in ko je verjetno ujel odsev od Mohorjevega daljnogleda, je streljal v tisto smer in sina zadel, čeprav je bilo do njega več kot dvesto metrov. Spraševali smo se, kako to, da so otroci lahko neovirano prišli na Kamnitnik. Zvedeli smo, da je bil vod teritorialcev samo petdeset metrov za njima za bregom, dostop naj bi menda čuvala tudi milica, vendar jima niso preprečili dostopa na vrh. Ob smrti je bil Mohor star sedemnajst let in deset mesecev. Bil je lep fant, visok sto petindevetdeset centimetrov, zelo bister. Končal je tretji letnik kranjske gimnazije naravoslovno-matematične usmeritve. Čez tri dni naj bi odšel na Dunaj na izpopolnjevanje nemškega jezika. Že kot osnovnošolec in pozneje tudi kot srednješolec se je udeleževal občinskih in republiških tekmovanj iz logike, matematike, fizike, angleščine in drugih predmetov. Kaj vse bi še lahko dosegel v življenju!«

Tak je pretresljiv spomin Marije Bergant, Mohorjeve mame. Objavljen je v zajetni knjigi, njen naslov je: Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah. Podnaslov pa: Zbirka spominov na vojno za obrambo samostojne Slovenije leta 1991. Spomine sta zbrali in uredili Marija Stanonik in Irena Uršič, izdala sta jih MNZS in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, oba v Ljubljani. Irena Uršič: »Leta 2006 je dr. Marija Stanonik Muzeju novejše zgodovine Slovenije izročila 463 rokopisov, tipkopisov, računalniških zapisov pričevanj in dnevnikov moških, žensk in otrok o vojni za obrambo samostojne Slovenije. Pričevanja iz celotne države so zbrali njeni študentje in študentke (predvsem te, op. M. N.). Zbirka je prvovrstna, ker je z idejo, naj kot bolj ali manj aktivni udeleženci vojne leta 1991 spregovorijo tudi ženske in otroci, presegla prakso moške dominacije pričevanj o tej vojni, in ker je prostor večinoma namenila 'navadnim' ljudem, ki so v zgodovinopisju skorajda izrinjeni iz tega velikega obdobja slovenske zgodovine … Dr. Marija Stanonik je do leta 2011 zbrala še 41 zapisov o vojni, sama pa sem zbrala 33 zapisov in opravila 28 intervjujev z avdio snemanjem. Tako celotna zbirka obsega 565 spominov na vojno v prvi osebi, od katerih jih je v tej knjigi objavljenih 435.« Spremne besede v knjigi so napisale dr. Rosvita Pesek in obe urednici. Kazalo spominov pa pokaže, da so na prvem mestu spomini padlih in ranjenih, sledijo spomini moških, žensk in otrok, vsaki od teh so razvrščeni po pokrajinah, veliko je tudi gorenjskih. Dodano je nekaj spominov Slovencev onkraj državne meje ter seznami kratic, krajev in fotografij.

Ta knjiga je monumentalno delo, izšla je po lanski dvajseti obletnici vojne za obrambo samostojne Slovenije in je nadvse primerna, da z njo vsako leto znova počastimo spomin na tisto kratko, a epohalno obdobje. Sam ga imam v spominu tudi po raznolikosti. Različno ga niso doživljali le moški, ženske in otroci. Tudi moški med seboj. Niso bili vsi bojevniki. Prijatelj je bil vpoklican v enoto, ki je napadla loško vojašnico. Pred napadom so skriti v gozdu v uniformah in pod orožjem na položajih čakali, kaj bo, obhajale so jih negotove misli. Njihove žene so bile doma v strahu, otroci so morda zobali češnje. Na bližnjem igrišču za tenis pa so neki drugi moški v kratkih hlačah in majicah igrali tenis … In tako je še danes.