V ruševinah sta najboljša na svetu

Andrej Žunič iz Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj in njegov pes Haron sta na svetovnem prvenstvu reševalnih psov zmagala v kategoriji iskanja zasutih pod ruševinami. Enaintridesetletnemu veterinarju, ki delo vodnika seveda opravlja prostovoljno, so morali čestitati tudi najboljši profesionalci na svetu.

Na 19. svetovnem prvenstvu reševalnih psov, ki je pod okriljem Mednarodne organizacije reševalnih psov – IRO (International Rescue Dog Organisation) prejšnji teden potekalo v nizozemskem Nijmegnu, je član Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj Andrej Žunič s psom Haronom dosegel izvrsten uspeh. Enaintridesetletni veterinar iz Luž in oseminpolletni nemški kratkodlaki ptičar sta namreč v hudi konkurenci z vsega sveta pokazala najboljšo usposobljenost v iskanju zasutih pod ruševinami in postala svetovna prvaka. Po naših podatkih se je celo prvič doslej zgodilo, da je najvišja lovorika v tej kategoriji odšla v Slovenijo. »Bilo je izjemno in kar težko predstav­ljivo, da sva zmagala na tekmovanju, na katerem je med več kot 50 ekipami sodelovala vrsta profesionalnih vodnikov reševalnih psov – od švicarskih vojakov, ki veljajo za najbolj usposobljene vodnike, ukrajinskih in francoskih vojakov do dunajskih gasilcev,« je po prihodu v domovino povedal Andrej. S Haronom je v preteklosti sodeloval že na več tekmovanjih pod okriljem IRO, najvišje pa sta se doslej povzpela predlani na svetovnem prvenstvu v Belgiji, ko sta bila tretja.

Andrej se je vzgoji psov za reševanje posvetil še kot najstnik pred štirinajstimi leti. »Za reševanje sem se odločil iz humanitarnih vzgibov, poleg tega me od nekdaj veseli delo z živalmi, nenazad­nje sem tudi veterinar. V druščino reševalcev me je zvabilo tudi izpopolnjevanje znanja iz prve pomoči, orientacije, o nevarnostih v gorah ... Usposabljanje vodnika poteka vse življenje, ker pa ne gre za šport, se s tem lahko zelo dolgo ukvarjaš,« pravi. Zadnjih deset let je tudi inštruktor.

S Haronom skupaj že osem let

Igrivi, a zelo poslušni Haron je Andrejev pes že dobrih osem let, dobil ga je povsem po naključju, ko je bil star šele dva meseca. Krasijo ga izvrstna uporaba nosu, izredna vztrajnost, vzdržljivost in motiviranost za delo, za zelo uspešnega na svojem področju pa ga dela tudi lahkotnost gibanja po ruševinah, o njem pove njegov gospodar. Naštete vrline so za reševalne pse tudi najpomembnejše. »Kakovost reševalnega psa je njegovo dobro delo z nosom, vztrajnost in dobra motivacija, mora biti okreten in dovolj vodljiv. Reševalne pse za iskanje med šolanjem lahko motiviramo na tri načine: z igračko, igro ali s hrano. Sam uporabljam igračko ali igro. Ko torej od njega zahtevam iskanje, Haron ve, da bo dobil igračko takoj, ko bo našel pogrešanega, in to ga žene k iskanju,« razloži Andrej. Poenostavljeno rečeno, kar je za Harona igra, je za ljudi reševanje življenj.

Slovenski vodniki sicer za reševalne pse najpogosteje uporabljajo labradorce, zlate prinašalce in nemške ovčarje, v zadnjem času pridobivajo na priljubljenosti belgijski ovčarji. »Meni so najljubši kratkodlaki ptičarji in belgijski ovčarji. Pravzaprav sedaj že usposabljam novega psa, belgijskega ovčarja Cika, ki morda ne bo nikdar svetovni prvak, zagotovo pa bo dober reševalni pes,« pove Andrej. Haron je sicer njegov drugi reševalni pes, pred njim je imel zlato prinašalko Ulo.

Čeprav sta Andrej in Haron najuspešnejša v iskanju zasutih v ruševinah, pa jima v realni situaciji tega znanja doslej še ni bilo potrebno uporabiti. »S Haronom sicer izvajam vse vrste reševanj – poleg reševanja izpod ruševin tudi iskanje pogrešanih v naravi in lavinsko reševanje. V Sloveniji je k sreči reševanj izpod ruševin zelo malo, največ je iskanj pogrešanih v naravi. Samo prejšnji teden, ko sva bila na Nizozemskem, so pri nas izvedli štiri taka iskanja, sicer pa jih je povprečno med deset in petnajst na leto. Jeseni tako po gozdovih velikokrat iščemo gobarje, veliko je iskanj dementnih ljudi, otrok, tudi samomorilcev. Prav najina zadnja akcija je bilo iskanje domnevnega samomorilca v okolici Škofje Loke, za katerega se je nazadnje izkazalo, da je z njim vse v redu,« se spominja Andrej.

Drugo leto SP v Sloveniji

Za tekmovanja reševalnih psov Andrej pove, da so zelo koristna. »Zaradi tekmovanj vsi, tako kot se to na primer dogaja tudi pri gasilcih, v delo s psom vložimo še več truda in časa. Poleg tega se na tekmovanjih srečuješ z najboljšimi vodniki reševalnih psov, kar ti omogoča dodatno izpopolnjevanje in s tem posledično hitrejši napredek v reševanju. V tujini sicer srečaš vodnike, ki se izključno ukvarjajo le s tekmovanji, kar pa meni ni posebej všeč, saj reševanje ni šport. Jaz tekmovanje jemljem kot pomoč k boljši pripravljenosti, predvsem pa stik z najsodobnejšimi šolami usposabljanja reševalnih psov,« razmišlja Andrej.

Aktualna svetovna prvaka prihodnje leto čaka novo opravljanje t. i. MRT testa, s katerim ocenjujejo njuno usposobljenost za iskanje v realnih akcijah. Uspešno opravljen test jima bo hkrati omogočil, da še nadaljnji dve leti lahko sodelujeta v pravih reševanjih. »Vsaj toliko časa si želim, da bi s Haronom še skupaj reševala. Prihodnje leto si želim z njim tudi udeležiti svetovnega prvenstva, ki bo potekalo v Sloveniji. Reševalni pes je sicer načeloma v najboljših letih med 4. in 8. letom, kasneje pa imajo nekateri že nekaj težav z okretnos­tjo gibanja po ruševinah. A tako kot ljudje se tudi psi prilagodijo starosti in nekoliko slabšo okretnost kompenzirajo z vohom,« pove ta čas medijsko najbolj oblegani član Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj, v katerem deluje med 20 in 25 vodnikov s psi na različnih stopnjah šolanja.