Podražitev hrane, a ne zadnja letos

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 22. januar 2011 / 06:00

Slovenijo je v teh dneh zajel nov val podražitev hrane, še zlasti kruha, mleka in mesa. Dobri poznavalci dogajanj na trgu ocenjujejo, da to ne bo zadnja letošnja podražitev osnovnih prehranskih izdelkov.

Kranj – Potrošnikom, še zlasti tistim s skromnimi mesečnimi prejemki, se ne obeta nič dobrega, za hrano bodo očitno morali nameniti še več kot doslej. Hrana se draži, razlog za to je zviševanje cen pšenice, koruze in drugih surovin pa tudi dražitev goriva in naraščanje drugih stroškov. Nekatere vrste kruha in pekovskih izdelkov so se že podražile za od štiri do dvanajst odstotkov, v Žitu, na primer, v povprečju za 6,5 odstotka, nekatere podražitve so še napovedane. Iz družbe Farme Ihan so sporočili, da naj bi se govedina januarja podražila za devet odstotkov in februarja še za osem odstotkov, svinjina pa v tem mesecu za šest in v naslednjem za osem odstotkov. V Ljubljanskih mlekarnah bodo mleko in mlečne izdelke prvič po treh letih podražili 1. februarja. Cene bodo v povprečju zvišali za 3,5 odstotka, po posameznih blagovnih skupinah pa različno, največ do šest odstotkov. Razlog za napovedno podražitev so višje cene nafte, zemeljskega plina ter plastične in kartonske embalaže, ne pa podražitev surovega mleka, kot je bilo to pred tremi leti, ko so cene v povprečju dvignili kar za 15 odstotkov. A ker se tudi odkupne cene mleka v zadnjem času zvišujejo, ne morejo izključiti, da bo februarska podražitev mleka in mlečnih izdelkov zadnja v letošnjem letu. V Perutnini Ptuj so cene izdelkov, ki jih izvažajo na evropske trge, že zvišali, v Sloveniji naj bi jih v kratkem (po 20. januarju) za od pet do deset odstotkov, a glede na zviševanje cen surovin, še zlasti pšenice in koruze, poudarjajo, da se lahko zgodi, da to ne bo njihova zadnja letošnja podražitev.

»Sedanje zviševanje cen hrane je povsem logična posledica dogajanj na globalnem trgu in spoznanja, da je hrana postala ena od strateških človekovih dobrin,« pravi dr. Roman Glaser, predsednik uprave in generalni direktor Perutnine Ptuj, in dodaja, da globalno dogajanje zaznamujejo vse večje povpraševanje po prehranskih dobrinah na vseh pomembnih azijskih trgih, uporaba kmetijskih rastlin za energetske namene, naravne katastrofe, vključno z zadnjimi poplavami velikih razsežnosti, cene dveh najpomembnejših žitaric – pšenice in koruze … V Perutnini Ptuj so že lani na ravni celotne skupine občutili zapiranje cenovnih škarij, saj se je cena pšenice zvišala s 120 na 240 evrov, cena koruze s 140 na 220 evrov za tono, z nekoliko nižjim odstotkom se je podražila tudi soja. Tudi napovedi za naprej niso obetavne. »Surovine se bodo še dražile, s tem pa posledično tudi hrana,« pravi Glaser in poudarja, da so v Perutnini Ptuj vse lansko leto zdržali brez podražitev, zdaj pa nadaljnja blažitev cenovnih razkorakov ni več možna.

Najbolj so se podražila žita in krompir

Koliko so za podražitve hrane »krivi« slovenski pridelovalci? Po podatkih državnega statističnega urada so bile cene kmetijskih pridelkov pri pridelovalcih novembra lani za osem odstotkov višje kot leto prej, pri tem pa so bile cene rastlinskih pridelkov na letni ravni višje za 9,2 odstotka, cene živali in živalskih proizvodov pa za 6,9 odstotka. Cene krompirja (vključno s semenom) so se v tem obdobju zvišale za 98 odstotkov, žita za 81 odstotkov, zelenjadnic za 15 odstotkov, živalskih proizvodov (vključno z mlekom) za 13 odstotkov, sadja za dobrih 5 odstotkov … Cene industrijskih rastlin so se skoraj za osem odstotkov znižale.

Kodeks za pravičnejša cenovna razmerja

Vrednost kmetijskih pridelkov (surovin) predstavlja v končni ceni prehranskih izdelkov skromen delež, to še zlasti velja za ceno kruha. Da bi dosegli večjo pravičnost pri delitvi dodane vrednosti med pridelavo, predelavo in trgovino, je bila na pobudo ministrstev za kmetijstvo in za gospodarstvo ustanovljena delovna skupina, ki naj bi pripravila kodeks pravičnih odnosov v celotni prehranski verigi. Kmetijsko ministrstvo se pri tem zavzema za plačilne roke, ki za živila ne bi bili daljši od trideset dni, za dovolj nizke marže na osnovna živila, ki bi bile primerljive z maržami v Srednji Evropi, in za ukinitev nezaželene prakse sodelovanja med posameznimi členi v verigi, kot so, na primer, bonitete in superrabati. Če kmetijsko ministrstvo s kodeksom ne bo uspelo, bo predlagalo sprejetje nekaterih zakonskih ukrepov.