Oživljeni lik kranjskega glasbenika Petra Liparja

V Kranjskem zborniku 2010 piše dr. Franc Križnar o slovenskem skladatelju, dirigentu, učitelju-ravnatelju in organizatorju Petru Liparju (Mengeš, 30. decembra 1912 - Kranj, 13. avgusta 1980), 100 let po njegovem rojstvu in 30 let po smrti. Tu pa objavljamo, kar sta h Križnarjevemu "orisu in mini posthumnemu portretu" dodala dva še živeča Liparjeva sopotnika, Kranjčana Francka Mavsar in Zmago Benčan, oba pevca.

Pripoved Francke Mavsar, pevske solistke-sopranistke

»Ko sem se preselila v Kranj in se zaposlila na kranjski Občini (tu sem delala kar 38 let: 1953-91), sem kmalu našla Mešani pevski zbor Franceta Prešerna, ki ga je vodil Peter Lipar. Igrala sem v ljubiteljskem gledališču in se udejstvovala v plesu. Tako so mi ob vseh teh angažmajih celo v službi rekli: ali boš sploh imela še čas hoditi v službo? Lipar je vodil kar tri pevske zasedbe: ženski, moški in mešani pevski zbor. Vaje smo imeli v Glasbeni šoli Kranj, kjer je bil Lipar ravnatelj, obstajal pa je dogovor, da bodo tudi potem, ko on preneha, zborom ti prostori še vedno na voljo. Zanimivo je, da sem avdicijo za Liparjev zbor opravila pri Veri Majdičevi, ki je bila tesna sodelavka, korepetitorica in pevska pedagoginja zbora. Hkrati pa je bila tudi pevska pedagoginja na kranjski glasbeni šoli, čeprav se sama nisem nikoli učila solopetja. Kot sopranistka sem na Liparjevo pobudo gostovala tudi v Škobernetovem ženskem zboru na Jesenicah, pri tem pa čisto nič manjkala v Kranju. Tam sem zdržala celi dve leti. Na vajah in nastopih je bil Lipar po eni strani strog, a hkrati potrpežljiv. Globoko se je zavedal, da gre za ljubiteljski ansambel in zato je imel pri delu z nami povsem samosvojo metodiko in didaktiko, pa še psihologijo. Eni so mu to (premajhno strogost) celo zamerili. Lipar pa se je sam najbolje zavedal vseh razmerij v zboru. Kljub temu da vsi niso radi peli Liparjevega (zborovskega) opusa, zase lahko rečem, da sem ga rada pela. Lipar je bil med pobudniki danes široko razvejanega mednarodnega zborovskega tekmovanja Naša pesem v Mariboru, ki se je tudi pod njegovo taktirko (skupaj z R. Gobcem, morda še z R. Simonitijem?) začel prav v Kranju. Lipar je bil dolgo časa tesen sodelavec Gobca, tako da sta bila tudi po Naši pesmi še pobudnika in začetnika današnjega vsakoletnega srečanja pevskih zborov v Šentvidu (pri Stični). Kranj ga je imel rad, čeprav ni bil rojeni Kranjčan, ampak Mengšan. Tu, v Kranju, je l. 1938 začel svojo glasbeno pot kot učitelj v svojem 26. letu. Hkrati se je kot organist in »regens chori« ž. c. sv. Kancijana in tovarišev (nesrečno) zaljubil. Lipar je v Kranju v času svoje aktivne glasbene poti predstavljal osebnost, ki smo jo spoštovali vsi po vrsti; saj je že takrat šel najmanj dvakrat skozi mesto: od doma v šolo in nazaj; župani niso hodili in še dandanes ne hodijo. Bil je zelo delaven, torej pravi Gorenjec s tovrstno vrlino. Njegov zbor je bil tudi med pobudniki današnjega slovenskega kulturnega praznika. V Kranju se je to začelo l. 1952, ko je Lipar tudi sam napisal skladbo za zbor Pevcu (mešani zbor a cappella na Prešernovo besedilo), peli pa smo še redno vsako leto za 1. maj, na spominskih slovesnostih na Vodiški planini, v Dražgošah, …, pa še na rednih letnih koncertih v Kranju itd. Kranj dandanes Liparja v glavnem pozablja. Upokojenski zbor se je sicer poimenoval po Petru Liparju, kar pa je pripisati nekaterim članom nekdanjega pravega Liparjevega zbora F. Prešeren, ki so zaslužni, da se skladateljevo in dirigentovo ime pojavlja v naslovu tega zbora.«

Pogovor z Zmagom Benčanom, enim od številnih Liparjevih pevcev

»Pod Liparjevim vodstvom sem pel od svojega 21. leta, torej vse od l. 1954 dalje do konca Liparjevega Prešernovega (mešanega pevskega) zbora v Kranju. Vseskozi sem bil solist! Osebno pa sem ga poznal do njegove smrti leta 1980.«

Ali so vaši spomini nanj lepi?

»Slabih je manj!«

Ali ste šolani pevec?

»Seveda; nekaj let sem bil gojenec pevske šole Vere Majdičeve v Kranju; ne sam, pač pa približno pet pevk in pevcev zbora F. Prešeren nas je bilo šolanih; bili smo tako rekoč vodilni pevci zbora, pa tudi solisti. Če mi v zboru kot solistu ni kaj šlo, je Lipar kar Majdičevi naročil, da me je to naučila. Majdičeva je bila korepetitorica zbora in je Liparju veliko pomagala pri delu z zbori. Lahko bi celo rekel, da so bili šola, zbor, on in mi eno in isto!«

To se vam pozna še dandanes, ko se tudi kot solist slišite v moškem pevskem zboru Petra Liparja v Kranju!

»Res je, v znani in popularni 'Dvanajst razbojnikov' me je še slišati, kljub mojim letom. Lipar je bil pri delu z zbori zelo dosleden. Enostavno smo vanj verjeli, če smo si vsi skupaj želeli kvalitete in uspehov, kot smo jih dosegali pod njegovim vodstvom. Npr., ko smo odhajali na turneje ali tekmovanja v tujino, so bile obvezne avdicije. Dokler je nisi opravil, ni bilo govora o tvoji uvrstitvi v sestav zbora. Kljub temu da je bil dirigent in zborovodja, ne morem reči, da je bil zaradi te vloge »diktator«. Ker je izredno dobro slišal, je bil kar se tiče kvalitete izredno strog.«

Ali ste prepevali tudi Liparjeva dela?

»Veliko, zelo veliko. Zlasti še njegove priredbe slovenskih ljudskih pesmi. V glasovih teh zborov je bil nenavadno zahteven do prvih basov in drugih tenorjev. Vsega pa, kar nam je Lipar prinašal iz svoje skladateljske delavnice, tudi nismo prenesli. Prav tako v svojih delih Lipar ni mogel mimo dejstva, da vsakega od svojih del ne bi posebej zaznamoval s svojim značilnim modernizmom. Po tem lahko še dandanes zlahka prepoznam Liparjev opus.«

Kakšen pa je bil Peter Lipar kot človek?

»Veliko si je prizadeval tudi za svojo glasbo, pri delu z zbori F. Prešerna pa mu je zelo veliko pomenilo, da so bili vedno boljši. V tem mu je bilo delo za glasbo in z glasbo tako rekoč v podzavesti. Po svoji naravi je bil tudi priden in delaven. Svoje življenje je v glavnem preživel v delu na kranjski glasbeni šoli, kjer so takrat vadili vsi Liparjevi zbori. Tam, torej v glasbeni šoli, je prebil veliko časa.«

Ali je bil Lipar tudi družaben, se je družil s pevkami in pevci?

»Ja, kar zanimiv je bil tudi kot človek. Jaz sem bil včasih njegov 'cimer', kadar smo bili na gostovanjih na tujem. Pa zato ne morem reči, da sva se zato kaj bolj zbližala. Zameriti se ni hotel nikomur, to pomeni, da tudi ni bil konfliktna osebnost.«

Bil pa je v svojih kranjskih letih siva eminenca Kranja?

»Ne le Kranjčan, bil je tudi Slovenec in znan in uveljavljen po Evropi. Vse, kar je storil za glasbo na različnih ravneh, mu je treba priznati in lepo je, da ga na različne načine še vedno ohranjamo v naši zavesti.«