Nekaterim se vendarle uspe rešiti

Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih drog v Kranju deluje v zelo slabih prostorskih in tudi kadrovskih razmerah, opozarjata vodja centra Nataša Kern, dr. med., in Branka Bizjak, dr. med., spec. splošne medicine. Odvisniki pogosto poiščejo prvo pomoč ravno pri njih, že na vratih preberemo klic obupa: "Meni je mene včasih tako žal."

Ali je lokacija Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih drog poleg kranjskega zdravstvenega doma primerna?

Nataša Kern: »Lokacija je že primerna, ker je zdravstveni dom blizu, če potrebujemo pomoč, urgenco na primer, prostorsko pa smo v stiski. Imamo 49 kvadratnih metrov, od tega je soba medicinske sestre velika 7,5 kvadratnega metra in je brez ventilacije. Stranišče je manjše od kvadratnega metra! Zaradi slabih pogojev ne moremo zagotoviti niti zaupnosti podatkov. Stiska je velika, trenutno imamo kar 185 pacientov. Edini pogoj za vstop v naš center je urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje, sprejemamo le paciente iz naše regije.«

Branka Bizjak: »Tudi zaradi nasilja nekaterih pacientov so nam že pomagali fantje iz dežurne službe. Imamo sicer tipko za varnostno službo, vendar varnostniki do nas potrebujejo petnajst minut. Večinoma imajo takšni centri po Sloveniji prostore v zdravstvenih domovih, ker je to tudi najbolj varno.«

Nataša Kern: »O dveh novih lokacijah smo že govorili. Prva je v prostorih nekdanje reševalne službe, vendar so prostori dotrajani in neustrezni, zato smo v centru odločno proti. Druga možnost je bila v Centru za pomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo zasvojenih z drogo (Labirint) v stavbi na kranjskem Sejmišču, pa so bili oni proti. V Labirintu izvajajo visokopražni program (njihovi uporabniki so že v fazi doseganja abstinence), pri nas pa imamo nizkopražni program, ko so pacienti še v fazi zdravljenja.«

V Sloveniji imamo kar osemnajst centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti, a samo enega na Gorenjskem. Kako to?

Branka Bizjak: »V sklopu našega centra deluje podružnica na Jesenicah, vendar vsi novi sprejemi potekajo preko tima v Kranju. V Kranju odločamo o terapiji, v ambulanti na Jesenicah se zdravljenje nadaljuje.«

Nataša Kern: »Do leta 2008 smo imeli ambulanto za razdeljevanje metadona tudi v Tržiču, vendar so jo zaradi neustreznih prostorskih in kadrovskih razmer zaprli. Obstaja velika potreba po Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih drog v Škofji Loki oziroma v Železnikih, kjer je že katastrofalno veliko odvisnikov med najstniki. O tem sem pred časom predavala v Škofji Loki, opozorila na problem in predlagala, naj odprejo vsaj ambulanto. Izgovarjajo se na pomanjkanje zdravstvenega osebja in prostora.«

Je premalo kadra zato, ker ga zdravstvena zavarovalnica ne plača, ali zato, ker nočejo delati z odvisniki?

Nataša Kern: »Zelo malo je ljudi, ki bi bili pripravljeni delati z odvisniki od drog. Ampak ravno tako so to ljudje, ki v stiski potrebujejo pomoč nekoga, ki jih razume, ki ima empatijo. V centru delam enajsto leto, vsaka zdravnica pred mano je zdržala največ dve leti. Ko sem prišla leta 1999, smo imeli 75 pacientov, danes skoraj dvesto in v tako slabih prostorskih pogojih, brez dodatnega kadra ne moremo več tako kvalitetno delati.«

Branka Bizjak: »Priznani kadrovski normativi ostajajo enaki tistim izpred let. Medicinska sestra Majda Černuta dela poln delovni čas, zdravnici vsaka en dan v tednu, timski obravnavi se pridružita še psihiatrinja Ilonka Vučko Miklavčič in psihologinja Nika Kozjak. V centru delam približno pet let. Ja, lahko rečem, da je naporno.«

Nataša Kern: »Nekateri so nasilni, grozijo, vendar se pogosto zgodi, da jim je že naslednji dan žal in se opravičijo.«

Branka Bizjak: »Vse to se dogaja v stanju duševne prizadetosti, v afektu. Do sestre Majde so bolj tolerantni, ker vedo, da od nje ne morejo iztržiti nič več, kot je predpisano, midve pa sva tisti, ki piševa recepte, spreminjava doze in če jim ne ugodiva, lahko pride do reakcije v negativnem smislu.«

Ste prva pomoč odvisnikom od nedovoljenih drog?

Branka Bizjak: »V bistvu ja. Vse drugo, kar obstaja, so že visokopražni programi, kjer dosegajo popolno abstinenco od nedovoljenih drog, metadona. Pri nas, ko gremo v neko substitucijsko terapijo, kontroliramo urin, da vemo, da pacient ne posega več po nedovoljenih drogah. Ko dosežemo stabilizacijo, ga stimuliramo za nižanje doze, na primer metadona. Seveda so še druge pridružene težave, na primer alkoholizem, poseganje po apaurinih in drugih zdravilih … Nekaterim uspe, ne da bi se vključili naprej še v druge programe.«

Nataša Kern: »Imamo pacientko, ki je od leta 1999 dokazano »čista«, ustvarila si je družino in dela. So posamezni primeri, ki jim je uspelo, številni so pa taki, da nekaj let abstinirajo, potem se vrnejo. To je kronična bolezen.«

Rekli ste, da imate trenutno 185 pacientov. Kakšna pa je realna številka s terena, koliko je odvisnikov od prepovedanih drog na Gorenjskem?

Nataša Kern: »Pravijo, da vsaj krat štiri.«

Kako učinkovita je sploh metadonska terapija? Kakšno odvisnost povzroča?

Nataša Kern: »Pacientom, ki so na zdravljenju pri nas v eni od treh terapij (poleg metadona še dolgo delujoči morfin in buprenorfin), zmanjšamo tveganje za razvoj okužbe s hepatitisom B, C, HIV, ki se prenašajo z okuženo krvjo, krvnimi derivati, spolnimi odnosi. Metadon pa se spije in ni nobenega kontakta s krvjo. Druga stvar je, da testiramo paciente na hepatitis B, C, HIV. Če so okuženi, jih pošljemo na zdravljenje. Vse naše paciente tudi cepimo proti hepatitisu B, bili smo eni prvih, ko smo začeli s cepljenjem brezplačno. Velik problem pa ostaja hepatitis C, ki je razširjen med intravenskimi uživalci drog, med MSM (moški, ki ima spolne odnose z moškimi) pa je razširjen predvsem HIV. Ker jih imamo pod nadzorom, preprečujemo tudi kriminalna dejanja.«

Branka Bizjak: »Težko govorimo o neki odvisnosti od metadona. Tudi v tujini ves čas govorijo, da je to kronična terapija in če pacienta stabiliziraš na primerni, nizki dozi, ni prizadet in lahko funkcionira in dela. Bolje, kot da spet poseže po neki prepovedani drogi.«

Vključujete v terapijo tudi družinske člane?

Nataša Kern: »Polnoletne osebe se lahko same vključujejo, mladoletni pa samo v spremstvu staršev ali skrbnikov. Na splošno ugotavljamo, da je obravnava, v katero se vključujejo tudi starši, bolj učinkovita. Povod za jemanje drog so pogosto neurejene družinske razmere, veliko je zlorab v družini, veliko alkoholizma …«

Branka Bizjak: »Pa ne samo spolnih zlorab na primer, zloraba je tudi preveliko pričakovanje staršev do otroka.«

Je med pacienti več žensk ali moških?

Nataša Kern: »Več je moških, približno 80 odstotkov. Nekaj let nazaj sem delala raziskavo, povprečna starost vključenih v naš center je bila 29,5 leta. Najstarejši je star že skoraj petdeset let. Mladoletne v obravnavo sprejemamo od 16. leta naprej, mlajše usmerimo k pedopsihiatrinji. Imamo tudi že mamice.«

Zdaj tudi nosečnice?

Nataša Kern: »Tudi. Včasih se konča dobro, včasih ne.«

Branka Bizjak: »Nosečnice in mamice še pogosteje vabimo na razgovor. Med nosečnostjo je pomembna tudi povezava z ginekologom, ker so postopki ob rojstvu otroka drugačni, ker je otrok ob rojstvu lahko v abstinenčni krizi. Trenutno imamo dve nosečnici.«

Vi jim poskušate pomagati, ko pa stopijo ven iz ambulante, jim zunanji svet ni naklonjen …

Nataša Kern: »Ena pozitivnih stvari pri zdravljenju je, da se lahko vključijo v šolanje, v delo. Zaposlenih jih je kar nekaj, žal pa delodajalci tudi dobre delavce odpustijo, ko izvedo, da so v terapiji …«

Branka Bizjak: »… in poslabša se jim zdravstveno stanje in spet posežejo po drogi. Sestra Majda se veliko z njimi pogovarja, je mogoče edina oseba tisti dan, ki jim reče dober dan. Res so potisnjeni na rob družbe.«