V spomin in opomin!

Oglasil se je navček iz lin zvonika nad vasjo, vsi prebivalci v dolini pod cerkvico so se začeli ozirati sosed proti sosedu in se spraševati, kdo je nesrečnež, kateremu se je v trenutku, ko se je začela poslavljati noč ter se rojeva nov dan, prenehalo biti srce in se mu je iztekla življenjska pot na zemlji.

Skomigali so z rameni, vlekli na ušesa, od kod bo prišla novica in kakšna bo.

 

Ne, to ni res, to je napaka, to je pomota – nemogoče, ta resnica je prehuda in preveč strašna. Toda vest je bila hujša kot strela z jasnega neba, hujša in hitrejša kot jastreb, ki udari med piščeta v varnem zavetju peruti matere koklje. Ne, to ni res, to je pomota, to se ni moglo zgoditi.

 

Navček pa je pel svojo pesem naprej – neusmiljeno in žalostno je pel svojo pesem, pridružili so se mu še drugi zvonovi, ki niso več peli, ampak jokali nad dolino Šentflorjansko.

 

Res je. Preminil je zadnji kmet v raju pod Triglavom, njegovo močno držo je zlomilo. Preprosto ni prenesel tega, kar mu je storila država, ni mogel razumeti, da ga je izdala in se pri tem celo hvalila, kako mu je pri vsem tem pomagala.

 

Res je premagal čas turških vpadov, preživel je čas habsburške monarhije, čas francoskih provinc, nista ga uničila ne fašizem ne nacizem, prenesel je čas vojne in čas po vojni, prepojen s socialističnimi in komunističnimi idejami, s partijskimi zablodami o obvezni oddaji, nacionalizaciji in načrtnem uničevanju življenja na trdnih slovenskih kmetijah. Pomagal je graditi zadruge (čeprav je razumel pomen besede »zadruga«, ki je v njegovem jeziku pomenila – za druge), preganjali so ga iz delovne brigade v delovno brigado in mu v glavo vtepali misel, da kmeta ne potrebujemo, da je to ostanek kapitalizma, žito nam bodo dali Vojvodina, Baranja in Srem - pšenica s slovenskih polj pa ni vredna niti toliko, da bi z njo krmili svinje in druge živali na kmečkem dvorišču.

 

Garal in delal je noč in dan ter skrbel, da je v potu svojega obraza ohranil dom in preživel družino.

 

Pa je prišel nov čas, treba je bilo spet postaviti svoje telo v bran domovine, tokrat prvič svoje samostojne države, ki se je komaj rodila, saj so nad njo pridrveli volkovi s sotočja Save in Donave.

 

Uspelo je, sovražnik je bil pregnan in slavna moč ogromne armade je odšla za tokom reke Save.

 

Postali smo samostojni, ponosni nase, polni obljub ter težko pričakovali nov dan – toda kaj, ko nastopi čas, kadar ima hudič mlade …

 

Prva krivica, ki jo je storila nova država, je, da je pozabila na vse, ki so s svojimi telesi in krvjo branili njeno samostojnost; potem je sprejela zakon o denacionalizaciji, ki je ostala samo velika želja na papirju. Polna usta obljub so jih bila, ko so se borili za stolčke in položaje – samo da so jih dobili, potem pa jih je napadla »skleroza« in so na vse pozabili.

 

Uvedli so čudovit sistem, s katerim so hoteli skregati ljudi na vasi med seboj, »podpore in subvencije« so jih imenovali, in še enkrat so hoteli peljati reveže na led.

 

On je vedel, da nima tisti preveč, ki ne dela, ampak imamo premalo mi, ki od kmetije in kmetijstva živimo.

 

Ne, tudi to ga še ni spravilo na kolena, ampak so šli ti gospodje zapravljat ugled in denar v Evropo.

 

Še danes ne ve nihče, kaj so tam dosegli, obljubili in podpisali. Toda kot bumerang je priletela vest iz EU, da ga ne potrebujemo – slovenskega kmeta namreč, kaj pa naj bi počeli tam z njim.

 

Takrat pa se je tolikokrat bičan in križan ter zaničevan znašel v začaranem krogu, verjel je političnim liderjem, da naj kar dela in se razvija, saj bo samo tako lahko konkuriral kmetom v državah EU.

 

Udarili so po njem vsi tisti, ki jih je pomagal graditi in ustanavljati - takrat našo skupno lastnino, sedaj pa last menedžerjev: klavnice, mesnice, mlekarne, veterinarske postaje, jim omogočal nabiranje znanosti in delovnih izkušenj na svojem dvorišču in gospodje v beli Ljubljani, ki se imenujejo stroka, so ga zopet peljali žejnega čez vodo in led je bil pregladek - klecnil je.

 

Kar naenkrat je največji krivec za vse in plačnik grehov gospodov, katerim je zaupal in jim dal svoj glas. Zatajila ga je prva Zadružna zveza z voditeljem, ki je kmet in postavljen od nas, sedaj pa nas skubi in galuzi, kot ga je volja.

 

Udarili so suša, BSE, kloramfenikol, ognjevka in hrušev ožig, izmislili so si nove dajatve, izmislili so si na tisoče novih načinov, da bodo preživeli sinovi tovarišev, ki jim danes pravimo tajkuni, kataster, ki ga je postavila Marija Terezija in kasneje Franc Jožef ni postal nič, mogoče so iz preprostega razloga to naredili Tisti, ki našo Slovenijo prodajajo tujcem - to bo pokazal pa jutrišnji dan in o tem bo pisala zgodovina.

 

Župani občin se boje, da bodo kmetje zahtevali poplačilo za svojo zemljo, ki je danes pod cesto in je javno dobro, pa zato plačujejo davek državi, ki ga uničuje.

 

Seveda pa je res to, da imamo nevladno organizacijo kmetov, ki je postavljena z zakonom (KGZS), a je ujeta v močne lobije upokojencev, zadružnikov in strokovnjakov in mogoče se ravno zaradi tega nje glas slabo sliši.

 

Dovolj je bilo in njegov kelih je bil zvrhan – res ni mogel vsega razumeti. Odločil se je narediti konec vsemu temu … Navček je to naznanil!

 

Od vsega izmučeno zemeljsko telo so pred pogrebom zažgali. Niso mu dovolili in niso mu nesrečnežu privoščili zemlje, ampak so pepel kar potrosili in ga je veter raznašal na okrog. Najbližji so jokali, nekateri so prišli iz spoštovanja, drugi pa so prišli zato, ker jim je uspelo uničiti tisto, kar je še dišalo po pridnih slovenskih ljudeh, saj jim je uspelo že prej uničiti tovarne, obrtnike in proizvodnjo.

 

Samo zvon iz lin pa je pel svojo žalostno pesem še naprej … Vedel je, da jo danes poje zadnjič - v Sloveniji je umrla demokracija, ni je več in tuj bič bo pel po hrbtih »hlapcev«, ki so bili še včeraj močni in odločni Slovenci!

 

V tednu, ki prihaja, pa se začne advent, to je čas pričakovanja radosti, nečesa lepega, boljšega in bolj popolnega in upam, da bom kot kmet to doživel, če pa ne, vsem drugim želim obilo sreče v letu, ki prihaja!

 

Joško Romšak (kmet),
Kamnik

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Šport / petek, 24. november 2006 / 06:00

Dan košarke bo v Škofji Loki

Košarkarska zveza Slovenije letos tradicionalno prireditev 16. dan slovenske košarke pripravlja skupaj s Košarkarskim klubom TCG Loka kava.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Včasih je ravno obratno

Vsi so se norčevali iz mojega šepanja

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Nevihta sladkih rož

Pa smo jo dobili: antologijo slovenske poezije 20. stoletja, 372 pesmi 103 avtorjev na 650 straneh. Nevihta sladkih rož je naslov te imenitne knjige, pesmi je izbral in uredil Peter Kolšek, izdala Štu...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Sedmica: Na robu kulturnega

Hm. Stanje duha v Sloveniji ni bistveno drugačno, kot je bilo v prejšnjem stoletju. Recimo. Če bi si želeli na Blejskem otoku baročno cerkvico, postavljeno na gotskih temeljih in posve...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Med sosedi 23

Sredi preteklega tedna je avstrijsko Ustavno sodišče objavilo nove odločbe o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem, s katerimi razširja seznam krajev, v katerih bi morale stati dv...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Iz starih časov: Lačne terice

Delo teric je bilo naporno, zato so se morale pred teritvijo in med njo dobro podpreti. Delo je bilo enolično, a ne dolgočasno, dogajale so se prav zabavne reči. Eno od zgodb nam je ohra...