Zadnji čevljar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. november 2010 / 06:00

Ne, ne bojte se, na tem svetu bodo še delali čevlje, dokler bo treba, se pravi, dokler bomo ljudje. Martin Kopač, ki je bil dvakrat direktor Alpine, mi je pred kakimi desetimi leti dejal, da je na svetu več kot šest milijard ljudi in vsi bi bili radi obuti. Delo za čevljarje bi torej moralo biti. A kaj, ko je že takrat z velikimi koraki prihajala t. i. globalizacija, ta pa narekuje, da čevlje delajo predvsem tam, kjer je cenejša delovna sila. To smo okusili tudi na Gorenjskem, ki je bila še dvajset let nazaj, v času našega osamosvajanja, regionalna čevljarska velesila. Tri velike tovarne smo imeli, v nekem pisanju sem njihova imena stisnil v skovanko ALPEPLAN: Alpina, Peko, Planika. Slednje ni več, prvi dve sta še, a se borita za obstanek v krutih razmerah na svetovnem trgu, soočata se z gospodarskim darvinizmom najhujše sorte. – Kmalu po tistem, ko mi je Kopač optimistično zagotovil, da delo tudi za žirovske čevljarje bo, je moral zapreti proizvodne obrate Alpine v Sloveniji – na Colu, v Gorenji vasi in Rovtah, že pred tem v Šentjoštu. Hkrati je Alpina kupovala, gradila ali najemala tovarne v Bosni, Romuniji in na Kitajskem. Globalno podjetje, ni kaj, številka ena v svetu v proizvodnji čevljev za smučarski tek, a tudi kot taki mu ni lahko …

Sicer pa mi gre v tem zapisu še za nekaj drugega. Ne le za dejstvo, da globalizacija ogroža čevljarsko industrijo na Slovenskem in v Evropi, ampak tudi za to, da je ta industrija sama že pred tem »uničila« čevljarje. Ko rečem čevljar, mislim na človeka, ki zna narediti čevelj sam od A do Ž. To je čevljar iz obrtniške oziroma predindustrijske dobe, ko se je najprej kot vajenec te obrti oziroma veščine izučil, po končanem učenju postal pomočnik in morda pozneje z opravljanjem mojstrskega izpita tudi mojster; kot tak se je lahko osamosvojil in začel na svoje, zaposlil pomočnike in sam učil vajence. Zdaj pa se vprašajmo, koliko je danes v starem čevljarskem kraju, kakršne so, denimo, Žiri, še posameznikov, ki znajo sami narediti čevelj od začetek do konca? Ko je moj sodelavec v Muzejskem društvu Žiri v minulih mesecih snemal dokumentarni film o čevljarjenju nekoč, je komaj še našel dva. Dva od nekaj sto, kolikor jih je bilo še pred pol stoletja. Saj jih je tudi zdaj še nekaj, a le dva sta v tem delu tako »verzirana«, da si upata sesti pred kamero in v živo demonstrirati, kako se naredi gojzer ročno, s šivanjem, nategovanjem (»cvikanjem«), zbijanjem … Težko in zahtevno delo, a ko ga gledaš, zaznaš v tej veščini nekaj lepega in prav otožen postaneš ob misli, da čez nekaj let ne bo nikogar več, ki bi to znal. Čevlji se bodo še delali, a na industrijski način, kjer delavec obvlada le določene operacije na stroju, celote izdelave pa že dolgo ne več. Pa še ta način je pri nas pod vprašajem, ker je v deželah daljnega vzhoda bistveno cenejši …

Če vas je ob branju gornjih vrstic zamikalo, da bi tudi sami videli, kako se je čevljarilo nekoč, pridite nocoj v žirovski muzej. Odprli bomo novo muzejsko razstavo. Avtorica, mag. Tita Porenta, ji je dala tale naslov: »Lepšega pač ni na svetu kot je naš čevljarski stan …« Sliši se precej nenavadno, blago rečeno, a tako se je glasila ena od pesmic tistih, ki so čevlje izdelovali v starih časih in na star način. Delo še zdaleč ni bilo lepo, a tisti, ki so ga opravljali, so si s takimi napevi krepili duha, lažje so prenašali težavnost svojega poklica. Čevljarskega stanu skorajda ni več, ostajajo pa pričevanja o njegovi lepoti. Ta konec tedna ga v žirovskem muzeju še lahko doživite tudi v živo, čez leta bo dejansko samo še v muzejski razstavi in na filmu …