Otroštvo te zaznamuje za vse življenje

Otroška ljubezen do trga pred domačimi vrati je prerasla v ljubezen do mesta. Na sprehodu z dr. Cenetom Avguštinom skozi gabrov drevored do graščine.

Dr. Cene Avguštin, čil petinosemdesetletnik, ki se zna posmejati s kotički oči, pozna svoje mesto do obisti in mu je kot žlahtni meščan in častni občan predan tudi s svojim znanstvenim delom. Številne so njegove publikacije in članki o Radovljici in malo je mest, ki imajo tako temeljitega domačega častilca. Greva skozi gabrov drevored.

»Res bi rad dočakal, da bodo uredili park ali pa graščinski vrt - kakor hočete. Park je sicer že preveč spremenjen, da bi ga lahko vrnili v prvotno podobo. Spomenik bi lahko ostal, kjer je, vrt pa bi moral biti prijaznejši ljudem, negovan; lahko bi bilo več klopi in ponoči boljša osvetljenost. Seveda bi morali narediti črto, kar zadeva vandalizme. Mladi ljudje in kozarec – velikokrat sledi temu uničevanje. Avtomobili in otroško igrišče – to ne gre skupaj. Včasih se sprašujem, kaj je pod tisto majhno vzpetino ob nekdanjih vratih na grajski vrt. Naravna zagotovo ni. Kdo ve, kaj se skriva pod rušo ... Teren bi bilo treba sondirati ...«

Ko stopava mimo Linhartove hiše, ga vprašam, ali se je tu začenjalo njegovo otroško igrišče. Prisrčno se zasmeje.

»In ne samo na tleh. Tudi na podstrehah. V nekaterih hišah si lahko s podstrešja smuknil na drugo podstrešje. Ponekod niso povsem spoštovali požarnih zidov. Neskončno radi smo se igrali na Vidičevem. Takrat je bil popularen Titanik in mi smo se igrali veliki parnik. Zanimivo je, da nas niso preganjali niti zmerjali.«

Obstaneva pred spomenikom. Letos mineva sto let, odkar so ga mecenki Josipini Hočevarjevi, ki je darovala za mestni vodovod, v obliki vodnjaka darovali hvaležni Radovljičani in jo imenovali za častno meščanko.

»Radovljica po svoji urbanistični zasnovi in ohranjenosti arhitekturnih spomenikov sodi med najpomembnejše mestne naselbine na Slovenskem. Ponosni moramo biti, da imamo tak trg in (ošvrkne z očmi graščinski vhod) tak prijazen sprejem že v veži. Na eni strani galerija, na drugi predstavitev vseh dejavnosti v graščini. V takem je prijetno delati ...«

Vi ste ves svoj delovni vek preživeli v Gorenjskem muzeju ...

»To pa sploh ni res, bil sem tudi učitelj, v Begunjah in na Blokah. Ko je bilo treba v srednjo šolo, me je oče odpeljal v Ljubljano in ko sva šla po Resljevi, je pokazal na dve šoli: gostinsko in učiteljišče. S prstom sem pokazal na učiteljišče. Učiteljevanja je bilo konec po približno dveh letih, ko sem moral k vojakom. V Tetovo, bil sem tisti, ki je najbolje metal bombe. In ko je prišel v inšpekcijo neki general ali pa generalmajor, tudi ena mojih bomb ni zadela tarče. Uf, me je bilo sram! Hvala bogu sem kmalu zatem odložil vojaško suknjo in se vpisal na farmacijo. Kar predstavljajte si, 24 deklet in jaz. Naslednji semester sem bil že na umetnostni zgodovini.«

In se v njej našel kot umetnostni zgodovinar, likovni kritik, spodbujevalec ljubiteljske likovne umetnost, uvodničar in znanstvenik. Zelo znan in cenjen doma pa tudi v tujini, s številnimi priznanji ... Prišla sva do cerkve sv. Petra.

»Zunanjost bo urejena. Odkriti pa bi morali še freske, skrite pod plastmi beležev v prezbiteriju in Marijini kapeli, ki sta najstarejša dela cerkve, iz sredine 15. stoletja. Tragika je, če ne moreš pokazati vse lepote, za katero veš, da obstaja. In še nekaj ima ta cerkev, česar ni najti nikjer drugje v Sloveniji: gotsko taverno. Dostopna naj bi bila vsaj za najavljene skupine. Gre samo za pameten dogovor.«

Ko se posloviva, pomislim na zadnjo kitico pesmi pokojnega kranjskega pesnika Bojana Piska Kdaj pa kdaj se mesto odstre, ki je izšla v Avguštinovem zborniku ob 50-letnici Gorenjskega muzeja ... Kdaj pa kdaj/ pred večerom/ v mestnih zidovih/ in tlaku/ kamnite žile zautripajo/ in prekrvavijo minulost/ v zdajšnji zavesti ... To doživiš, če se po Radovljici sprehodiš z dr. Cenetom Avguštinom.