Prešernove najboljše

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 8. december 2015 / 10:49

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled zanimiva razstava o pesniku Francetu Prešernu v obdobju 1831–1836 z naslovom Ljubezni vere, in miru in sprave.

Kranj – Naslov tokratne razstave ne govori o prešernosti pesnikove vihrave mladosti, ampak o njegovi želji po ljubezni, miru in sožitju v zrelih letih. Verz 'Ljubezni vere, in miru in sprave' je vzet iz Krsta pri Savici, po prešernoslovcu Borisu Paternuju enem ključnih del slovenske književnosti, pesnitvi, ki je v knjižni izdaji prvič izšla leta 1836, nastajati pa je začela že v letu pred tem, ki je bilo za pesnika v marsičem prelomno. Leta 1835 je v Savi utonil Prešernov dobri prijatelj in mentor Matija Čop, umrl je njegov stric Jožef, duhovnik, ki ga je vselej podpiral in je pesnik v Ljubljani živel pri njem, dokončno pa ga je zavrnila tudi Julija, ki se je zaročila s Scheuchenstuelom. Prav to leto v obdobju Prešernovega življenja in ustvarjanja sta avtorici razstave, sodelavki v Gorenjskem muzeju Barbara Kalan in Helena Rant, vzeli za izhodišče in ga hkrati postavili v širši kontekst let od 1831 do 1836, ko je pesnik dosegel svoj umetniški vrh. V svojem najbolj plodnem pesniškem obdobju je napisal Sonetni venec, Gazele, Krst pri Savici ...

Razstava je razdeljena na dva dela, v prvi sobi je predstavljeno omenjeno obdobje s pomembnimi prelomnicami v Prešernovem življenju in delu, v drugem pa so na ogled likovne upodobitve pesnika, ki jih hrani Gorenjski muzej. »Gre za 24 upodobitev, od olj do grafik, celo slike z vinom, ki doslej niso bile pogosto razstavljene. Med njimi najdemo avtorje, kot so Božidar Jakac, Miha Maleš, Elko Justin, Marjan Belec, Maksim Gaspari, Drago Tršar in drugi. Upodobitve v glavnem izhajajo iz risbe neznanega avtorja, ki je bila objavljena v drugi izdaji Poezij leta 1866,« pojasnjuje Barbara Kalan. Začneta s kratkim pregledom Prešernovega ustvarjanja v teh letih, od objav pesmi v vsakoletnih izdajah Kranjske čbelice do sodelovanja s Čopom, njegove vključitve v slovensko črkarsko pravdo, odnosa do Julije Primic …

Posebej je predstavljen pesnikov stric Jožef. »Bil je duhovnik na Kopanju na Dolenjskem in je v mladih letih Francetu omogočil šolanje. Tudi kasneje je bil nečakov podpornik. Dodali sva tudi Prešernovo rodbinsko drevo, pri čemer je zanimivo, da se je pesnikova babica Mina iz rodu Boštjanovih poročila z Jernejem iz rodu Ribičevih, oboji pa so se pisali Prešeren,« pripoveduje Helena Rant in dodaja, da je bil drug udarec za pesnika tudi Julijina zaroka z drugim. Menda je že vsa Ljubljana vedela, da z Julijo ne bo nič, a je pesnik vseeno upal. Vidno mesto na razstavi ima tudi Matija Čop, ki ga avtorici postavljata na pomembno mesto v pesnikovem ustvarjanju, skupaj pa sta se vključila tudi v slovensko abecedno vojno, ko sta nasprotovala novi pisavi metelčici. Prešeren je o tem zapisal tudi dva zabavljiva soneta. Ob prijateljevi smrti je Prešeren napisal sonet v njegov spomin, in sicer v nemščini Dem Andenken des Matthias Čop, ga objavil v Illyrisches Blatt (Ilirski list), šele deset let kasneje pa je elegijo objavil tudi v slovenskem jeziku.

»Razstavo zaključujeva s Krstom pri Savici, ki velja za eno najpomembnejših Prešernovih pesnitev. Med okoliščinami, ki so vplivale na njen nastanek, zamisel in obliko, je na prvem mestu prav gotovo tudi smrt Matije Čopa,« dodaja Kalanova, Rantova pa poudarja, da sta v vitrine postavili tudi nekaj dokumentov in knjižnih izdaj, povezanih s tem pesnikovim obdobjem, izšel pa je tudi manjši razstavni katalog, ki ga je tako kot razstavo oblikovala Barbara Bogataj Kokalj. Če se na koncu vrnemo k naslovu razstave, avtorici z njim hkrati poudarjata, česa bi v današnjem svetu nedvomno moralo biti več. V tem svet tudi po sto osemdesetih letih ni nič napredoval.