Dve stoletji v družbi najboljših

Na Gimnaziji Kranj letos zaznamujejo 200-letnico gimnazijskega izobraževanja na Gorenjskem. Dogodek ima izjemen pomen tako za gimnazijo kot za Kranj in tudi vso Slovenijo, saj se je Kranj z ustanovitvijo liceja leta 1810 pridružil redkim slovenskim mestom, ki so v tistem času premogli podobne ustanove. Franci Rozman, ravnatelj Gimnazije Kranj

Uvedba gimnazije je Kranju pred dvesto leti vtisnila pečat pravega mesta, s programom mednarodne mature pa je dobil tudi globalno razsežnost. Kaj to pomeni tako za gimnazijo kot Kranj?

»Za nas je bil to velik uspeh, saj smo tretja šola v Sloveniji, ki je pridobila program mednarodne mature. Glede na število prebivalcev se po moje ta krog zapira. Za Kranj in celotno Gorenjsko pa je to dodatna priložnost in dodana vrednost. Program je v prvi vrsti namenjen res tistim, ki želijo študirati v tujini oziroma imajo druge razloge, da jih zanima ta program. Obenem pa je to tudi odlična priložnost za izredno sposobne dijake, ki v homogeni skupini ambicioznih in sposobnih dijakov lahko naredijo ogromno.«

Vse manj otrok, vse več šol, permisivna vzgoja, vse nižji kriteriji za vpis na fakultete niso spodbudno okolje za razvoj šole. Vseeno, pravite, ste uspeli zadržati visok standard zahtevnosti. Na kakšen način se to izkazuje?

»Kadar človek izbira med varnostjo in svobodo, običajno izbere varnost. Prvi vidik, ki ga nameravam v prihodnje še bolj poudarjati, so statistike, številke. Včasih nam očitajo, da se preveč hvalimo, a menim, da so ti podatki še pomembnejši za starše kot otroke. Javnost bi morala biti na splošno natančno obveščena, kakšna populacija se vpisuje na določeno šolo, kolikšna je prehodnost med letniki in kakšne uspehe dijaki dosegajo na maturi. S tem starši lahko ocenijo, kako varno je šolanje njihovega otroka in kam ga lahko usmerijo. Šola pa mora ponujati tudi dodatne dejavnosti, ki so zanimive tako za dijaka kot izobraževalni sistem na splošno, kajti ustvarjalnosti se ne razvija samo z 12 predmeti. Dijake pridobivamo tudi s pomočjo ekskurzij po Evropi, orkestra, pevskega zbora …«

Nekaj časa je bil vpis v gimnazije zelo samoumeven, v zadnjih letih pa se upad generacij že pozna tudi pri vpisu na gimnazije. Kako je s tem pri vas?

»Glede na to, da so se znižali normativi, računamo da bomo spet z lahkoto vpisali osem oddelkov. Letos smo imeli razpisanih sedem oddelkov, staršem pa sem obljubil, da ne bo omejitve, zato smo šolo maksimalno zapolnili in dijake potem razdelili v osem oddelkov. Se pa populacija zmanjšuje. Ljudje smo z vseh strani bombardirani z najrazličnejšimi informacijami, vse je precej 'instantno'. Zato moramo veliko pozornosti usmerjati v to, da ne izgubljamo dobrih otrok.«

Kljub manjšemu vpisu se boste torej trudili še naprej privabiti predvsem najuspešnejše učence?

»Heterogenost populacije je zelo velika, zato so pomembni dodatni programi. Večji poudarek nameravamo nameniti diferenciaciji, se pravi oblikovanju bolj homogenih skupin v šoli. Menim, da se na našo gimnazijo vpišejo učenci, ki so sposobni opraviti maturo. Včasih sicer potem pride do osebnostnih problemov, na katere šola težko vpliva, včasih pa tudi samo okolje ni dovolj vzpodbudno. Če je med samimi dobrimi šibek dijak, potem lahko popusti. Če je vsaj približno med sebi enakimi, je to spodbudno okolje in ga lahko veliko varneje pripeljemo do uspešno opravljene mature. Zdi se mi škoda, da se dijak, ki je bil v osnovni šoli odličen, ustraši naše šole in si potem statistično izredno poveča verjetnost, da bo na maturi veliko manj uspešen, kot če bi izbral zahtevno gimnazijo.«

Vsako leto se lahko pohvalite z izjemnim uspehom vaših dijakov na maturi, pri kateri se vedno uvrščate nad državno povprečje. Čemu pripisujete take uspehe vaših dijakov?

»Vsako leto preverjamo sami sebe, spreminjamo metode dela in po končani maturi pregledamo, kje bi lahko kaj izboljšali. Pri tem sta pomembna dva segmenta, in sicer najprej da je osip majhen in da dijaku, ki se vpiše v 4. letnik – če bo seveda normalno delal kot dotlej – zagotavljamo uspešno opravljeno maturo. Pazimo na to, da 4. letnik izdela čim več dijakov, saj se je doslej še vedno izkazalo, da jih je kljub temu potem na maturi izredno malo neuspešnih. Letošnji rezultat je znova nad slovenskim povprečjem, vendar v primerjavi z zadnjimi petimi leti veliko slabši. Drug segment pa so najuspešnejši dijaki. Zame je greh, da šola spregleda najuspešneje dijake in jim ne da možnosti, da bi to pokazali tudi na maturi. Tu je izredno pomembna strategija šole, ki jo nerad izdajam.«

Je težko ohranjati mesto visoko v družbi najboljših šol v Sloveniji?

»Ja. Noben problem ni poslabšati uspeha. Do neke mere, če bi začeli delati slabše, inercija še vedno deluje, a ko bi nas zadeli slabši rezultati, bi bilo že prepozno za ukrepanje. Zame je greh, ko berem državne rezultate in omenjajo otroke, ki so na nižjem nivoju matematike ali angleščine dosegli sto odstotkov. Kaj so ti otroci sploh počeli na nižjem nivoju? To je strategija, ki sem jo omenjal. Zagotovo namreč tak rezultat ni nekaj, s čimer se sme šola pohvaliti.«

Velik poudarek dajete tudi obšolskim dejavnostim – pohvalite se lahko z odličnim orkestrom, pevskim zborom, gledališko skupino … Tudi to pripeva k ugledu in privlačnosti vaše gimnazije.

»Zagotovo. Dejstvo je, da so te dejavnosti v prvi vrsti namenjene temu, da se imajo naši dijaki dobro, pri čemer pa morajo zraven še veliko delati. Obenem te dejavnosti izjemno vzpodbujajo ustvarjalnost. Ni namreč edina naloga gimnazij skrbeti za akademsko sfero, treba je ohraniti širino. Še posebno glede na to, da se v gimnazije vpisuje že blizu petdeset odstotkov populacije.«

Tudi predsednik države Danilo Türk vam je v uvodu h knjigi Valentina Pivka o zgodovini gimnazije izrekel priznanje, da ste se v teh letih uveljavili kot ena osrednjih šolskih ustanov na Gorenjskem in v Sloveniji.

»Po mojem je kar prav, če rečem, da smo se obdržali. Sam sem dobil izredno dobro zapuščino. Seveda sem kar precej spremenil strategijo, a ne zato, ker ne bi bila dobra, ampak ker to zahtevajo novi časi. Ker pa sem že nekaj časa tudi sam ravnatelj, sem jo tudi že v tem času nekajkrat spremenil.«

Razen programa mednarodne mature si ob jubileju želite še enega darila, to je obnove gimnazijske stavbe. Kdaj si lahko obetate začetek del?

»Želimo, da bi se začelo vsaj premikati. Če nam konfiguracija zemljišča omogoča gradnjo moderne športne dvorane pod zemljo, s čimer se strinjajo tudi sosedi, ker bi s tem rešili še njihov problem padanja kamenja, bi Kranj dobil večnamensko športno dvorano prav v središču. Dejstvo pa je, da so se investicije v šolstvu zaustavile. Kriza je do neke mere tudi izgovor, seveda pa se bodo še gradile nove šole in obnavljale stare in računam, da bomo takrat mi prvi na vrsti.«

Se vam zdi, da ta stavba vaši gimnaziji daje neko posebno »dušo«?

»Mislim, da vsi učitelji z mano vred, pa če se tega zavedamo ali ne, vseeno čutimo neko odgovornost ne samo do generacije, ki je ta čas vpisana, ampak tudi do vseh predhodnih. Če bi to gimnazijo prestavili nekam na rob mesta, zgradili novo stavbo, jo vrhunsko opremili ter jo zapolnili z istimi učitelji in dijaki, ta šola ne bi bila več, kar je bila. Zdi se mi katastrofa, da se v Kranju na nek drug način ne poskrbi za stare stavbe. Če so ostala evropska mesta pripravljena vložiti tako velika sredstva, da ohranijo dušo mesta, potem je zadaj ne samo čustveni interes, ampak zagotovo tudi gospodarski. Zato velikokrat poudarjam, naj vsaj ena srednja šola ostane v središču mesta, pri čemer ji je treba zagotoviti tudi ustrezne pogoje. Znotraj teh zidov sicer pogoji sploh niso slabi, ampak zaradi energetskih izgub so stroški preveliki.«

Dvestoletnico ste letos zaznamovali s številnimi dogodki, ki bodo vrhunec dosegli s slavnostno akademijo 15. oktobra na Brdu. Kaj vse pripravljate?

»O sami gimnaziji oziroma njeni dvestoletnici lahko vsi, ki jih to zanima, največ izvedo z razstave v avli občine. Ob četrtkih zvečer se odvijajo tudi pogovori z nekdanjimi gimnazijci. Na akademiji pa lahko pričakujemo predvsem visoke goste, nekaj govorov in kulturno umetniški program. Kot se spodobi, bomo po akademiji nazdravili jubileju in zaključili praznovanje.«

In se spet posvetili predvsem akademskemu delu?

»Verjetno bom samo delovni čas malo skrajšal in se spet približal osmim uram, čeprav ne verjamem, da mi bo kar takoj uspelo.«