Uniforme v šolah? (1)

Nekega dne bodo v eni izmed naših šol (najbrž zasebni) uvedli uniforme.

V tej naši svobodni državi, ki kar kliče po še več svobode in čim manj odgovornosti, se bo to zdelo nekaterim starokopitno. Njihov argument bo, da s tem omejujemo svobodo in izražanje individualnosti z obleko. Meni pa se zdi, da se prav zaradi te individualnosti vedno bolj omejuje pamet in njeno izražanje. Saj mogoče ne bi prišlo do tega, če ne bi pretiravali odrasli. Otroci se pač ne rodijo s seznamom blagovnih znamk, ki jih želijo obleči in obuti. Tako pa se začne socialno razslojevanje že na samem začetku življenja, ko otroci še vedo ne, čemu jim služi obleka. Obleka ne naredi človeka, ampak človek obleko. Zato je od nekdaj veljajo in velja še danes, da z obleko izražamo odnos do dogodka, do drugih ljudi ali institucije. Kaj naj si torej mislimo o odnosu učiteljev in učencev v šolah? Kaj mi sporoča učiteljica, ki kaže na ogled svoje tangice? Je prišla poučevati ali se kazati? In če se kaže, komu se kaže? Ravnatelju, učencem, staršem? Je njeno delo res tako dobro, da ga ne pokvari vtis izbrane obleke, ki bolj sodi v nek drug prostor? Če sem za uniforme, sem za dvojne uniforme. Tako za učence kot za učitelje. Kajti vsi so v isti hiši, ki naj bi nekaj veljala. Ministra skrbi, kako bi povrnili ugled učiteljem, vzpostavili zaupanje v šolah in boljše sodelovanje med starši in učitelji. Zakaj pa jaz zaupam neki banki? Zato, ker imajo uradne ure, jasna pravila, jasne posledice, ker jim zaupam, da dobro delajo, se prilagajajo strankam in ker imamo obojestransko korist. Nikoli pa nisem v zadregi, ko pogledam obleke uslužbenk. Pa jim zato najbrž ni kratena pravica do svobodnega izražanja z dekolteji, popki in zadnjicami. Kajti v službi niso zaradi takšnega izražanja, marveč zaradi posla.