Če pridemo v polfinale, grem spet v Afriko

Med številnimi Slovenci, ki so v zadnjih dneh v Južni Afriki s tribun spodbujali slovensko nogometno reprezentanco, je bil tudi 33-letni Primož Tavčar iz Podbrezij, ki si je ogledal tekmi Slovenije z Alžirijo in ZDA. Z njim smo se pogovarjali pred včerajšnjim odločilnim srečanjem z Anglijo, zato še nismo vedeli, ali je našim fantom uspelo napredovanje v osmino finala. Primož je bil optimist ali kot je v šali dejal: "Slovenija je že v finalu, Brazilija se mora pa še nekoliko potruditi."

Koliko vuvuzel ste prinesli v Slovenijo?

»Nobene. Številni so me prosili, naj jim jih prinesem, ampak sem jih vztrajno zavračal. Vuvuzele so me zelo motile, pa tudi večino drugih navijačev. Kot so mi razlagali, so sicer tudi Južnoafričani do pet let nazaj na stadionih prepevali, šele nato so se pojavile vuvuzele, ki so jih povsem prevzele. Vanje pihajo neprestano.«

Kako ste navijači videli zmago Slovenije nad Alžirijo? V domovini smo bili nekoliko razočarani nad igro …

»Tudi mi smo bili, a po drugi strani smo bili ponosni, ker je dvomilijonska Slovenija na svetovnem prvenstvu naredila nekaj tako velikega. Na prvi tekmi se je videlo, da so naši nogometaši živčni na igrišču. A zmaga jim je dala tako samozavest, da se je na tekmi z ZDA že od prvega trenutka, ko so stopili na zelenico, videlo, da bodo dali vse od sebe. Na koncu so bili ameriški navijači precej bolj razočarani od slovenskih, pa čeprav je Slovenija zapravila vodstvo 2:0. Svetovno prvenstvo ima sicer poseben čar tudi zato, ker smo med seboj pomešani vsi navijači. Slovenci, Nizozemci, Alžirci, Mehičani … Skoraj nihče ni vedel, kje je Slovenija, po tekmi z ZDA je bilo že drugače. Vsi so bili presenečeni nad našo igro. Tudi Srbi so nam priznali, da smo res dobri. Zanimivo, srečali smo celo Hrvate, ki so prišli navijat za Slovenijo.«

Koliko pa se je v Johannesburgu čutil nogometni utrip?

»Zelo. Vsi so bili veseli, ker gostijo svetovno prvenstvo, ker se vendarle nekaj dogaja tudi pri njih. Iskreno so bili veseli vseh navijačev. Je pa bilo čutiti ogromno razočaranje domačinov po porazu njihove reprezentance proti Urugvaju, ko so izgubili skorajda vse možnosti za napredovanje. Vsi so bili namreč prepričani, da se bo Južna Afrika zlahka uvrstila v osmino finala.«

Vas je kaj presenetil mraz?

»Zeblo nas je pa res. Saj sem vedel, da je tam zima, a si nisem predstavljal, da bi Afrika lahko bila tako mrzla.«

V Južni Afriki naj bi bil kriminal precejšen problem. Kako je bilo poskrbljeno za varnost?

»Ves čas so nas opozarjali, da je tam precej kriminala, a sam ga nisem zaznal, tako da se mi zdi, da je bilo marsikaj, kar je pisalo v medijih, prenapihnjeno. Res pa je Johannesburg zaradi svetovnega prvenstva zelo dobro varovan, številni domačini so samo zaradi nogometa dobili službo varnostnika in jo bodo po 11. juliju spet izgubili. Zelo varovan je bil tudi naš hotel na obrobju mesta. Obdaja ga trimetrski zid, na katerem je žičnata ograja pod električno napetostjo. 24 ur na dan so nas varovali varnostniki, ki so stali na vsakem vhodu v hotel. Kot sem že rekel, slabih izkušenj z Južnoafričani nimam, domačini se mi nasprotno zdijo zelo prijazni in ustrežljivi, niti v enem trenutku se nisem počutil ogroženega.«

Po čem si boste torej najbolj zapomnili Južno Afriko?

»Po nogometu in ljudeh, njihovi revščini, še zlasti v njihovem najrevnejšem predelu, Sowetu. Ker so bile cene za nas kar ugodne, pivo je na primer stalo en evro, sem polovico denarja lahko razdal revežem. Dotaknile so se me usode otrok, ki so brez prave prihodnosti, brez osnovnih pogojev za življenje.«

Ali si boste še kdaj v živo ogledali svetovno prvenstvo?

»Če pridejo naši fantje v polfinale, grem spet v Južno Afriko. Vstopnico mi bodo že priskrbeli slovenski navijači. Če bo treba, bom plačal tudi nekoliko več. Prepričan sem, da se bo Slovenija uvrstila tudi na naslednje evropsko prvenstvo v Ukrajini in na Poljskem ter na svetovno v Braziliji. Verjetno bom tudi jaz tam.«