Še zadnji pogled v lastno ogledalo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. junij 2010 / 06:00

Sebi in skušnjavam se je včasih nemogoče upreti (2)

»Nekoč, ko sem želela poravnati dolgove, mi ta tip reče, da lahko to storim na kakšen bolj koristen način, ki bo zadovoljil tudi moj žep. Debelo sem ga pogledala, kaj je mislil s tem, potem pa mi je namignil, da se lahko greva družabništvo in oba nekaj zasluživa … Ideja se mi ni zdela slaba, saj mi je denarja stalno primanjkovalo. Imela sem sicer tisoč izgovorov, da je tako zaradi sinovih obšolskih obveznosti, v bistvu pa sem bila le jaz tista, ki sem bila vreča brez dna …«

Takrat je bila Silvija prvič »pismonoša«. Dopovedovala si je, da ne ve, kaj se skriva v zavitku, ki ga ji je izročil kolega. Vedela je le to, da bo za prevoz z enega konca Slovenije na drugega dobila dovolj, da ji tokrat ne bo treba žicati sodelavcev. O tem, da bi imela slabo vest, sploh ni razmišljala. Pravzaprav ni razmišljala o ničemer, le o sebi.

»Ko sem dobila plačo, se mi je za kakšen dan morda res prebudila slaba vest, nenazadnje sem o zasvojencih z mamili tudi sama pisala. A potem, ko sem si z zaslužkom v trgovini lažje kupila kakšno malenkost tudi zase, sem spet pozabila na vse pomisleke. V svojem poklicu sem imela službenih poti zelo veliko, vsi so me poznali in nihče ni niti v najbolj drznih sanjah podvomil o meni. Žal pa je v življenju že tako, da če nam ponudijo palec, zagrabimo za celo roko. Moje želje po »imeti več« so se razbohotile, postajala sem nenasitna in namesto cenenega viskija sem začela piti le najboljšega. Kljub dodatnemu zaslužku, ki ga je bilo vsaj za eno plačo, sem bila desetega v mesecu spet suha kot poper in spet sem začela žicati vsakega, ki mi je prišel blizu. Toliko pa sem vendarle bila previdna, da sem iskala poti za še kakšen zaslužek tam, kjer se mi ni bilo treba bati sankcij. Ravno v tistem času sem se seznanila z neko medicinsko sestro, ki mi je bila pripravljena povedati zgodbo o zanimivi postranski dejavnosti, ki jo je opravljala kot tolažnica osamljenih in nepotešenih moških. Bila sem presenečena, ko sem jo spoznala, saj nisem pričakovala, da se bom srečala z zelo urejeno in simpatično žensko, ki je bila v okolju, v katerem je delala, celo zelo cenjena. To so mi pozneje povedali različni viri, ko sem malo raziskovala. Zaradi različnih razlogov, ki jih ne bom navajala, je morala sama odplačevati visok kredit za hišo, njeni dohodki pa so bili premajhni, da bi si to lahko privoščila. Na pomoč ji je priskočila znanka, ki je imela masažni salon in jo je priporočila nekaterim strankam. Skratka, s priložnostnimi spolnimi uslugami je zaslužila dovolj, da ji ni bilo treba skrbeti. Ko sem se vračala proti domu, sem začela razmišljati, da ideja ni slaba, nenazadnje sem tudi sama že večkrat skočila čez plot in to zastonj. Kar se mi je tisti trenutek zdelo neumno. Če bi bila bolj preračunljiva, bi se mi kaj poznalo tudi na žepu …«

Odločitev za nov način »služenja denarja« je Silvija za nekaj časa še odložila, ker je imela ravno takrat rojstni dan, pa so se vsi, s taščo vred, zelo odrezali in tako je vnovič lahko za silo poravnala dolgove. Prav tako pa se ji je ponudila priložnost za urejanje nekega občinskega glasila, za kar so ji obljubljali solidno plačilo. Žal so imeli v občinski upravi takrat, ko so se dogovarjali, fige v žepu in po več kot mesec dni trajajočem napornem delu, so ji plačali le neko malenkost, s katero ni pokrila niti stroškov za bencin.

»A honorar sem že v naprej zapravila, ne me obsojati, taka sem pač takrat bila. Različnim ljudem sem bila dolžna skoraj 200 tisoč tolarjev, to je bilo ogromno. Nekateri so mi že grozili, jaz pa nisem vedela, kje se me glava drži. Da bi bila zmešnjava še večja, se je partner odločil, da gremo na dopust v Grčijo, od mene pa je zahteval, da prispevam svoj delež. Najraje bi se ga napila in pozabila na vse, a nisem imela niti toliko, da bi si kupila cigarete, kaj šele, da bi prišla do viskija. Proti večeru tistega usodnega dne, ko sem bila potisnjena ob zid, sem poklicala medicinsko sestro, o kateri sem malo prej že govorila. Brez slepomišenja ji povem, da sem v zagati in da pričakujem, da mi pomaga. Seveda je bila takoj za, le da si je zase izborila deset odstotkov od tistega, kar bom zaslužila. Pa da ne boš mislila, da je bilo to, kar sem počela, enostavno. Še zdaleč ne. Ko sem prenašala mamila, mi je bilo sicer zoprno, hkrati pa tudi zelo neosebno. Iti v posteljo s tujcem …, to pa ni bilo enostavno. Z viskijem si nisem mogla pregnati mačka, ker sem bila opozorjena, da moški take ženske, ki so pod vplivom alkohola, odklanjajo. Ko sem parkirala pred neko gostilno, v kateri sva bila s tipom zmenjena, sem že v avtu pogoltnila apaurin. Potem pa sem si rekla - bo, kar bo …« (Se nadaljuje)