Arbitraža mirno rešuje spore

Borut Pahor, predsednik vlade o arbitražnem sporazumu

Zakaj je po vašem mnenju arbitražni sporazum dober in bi ga bilo treba potrditi?

»Arbitražni sporazum predstavlja edini akt v zgodovini reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, ki je bil obojestransko podpisan in je uspešno prestal tudi proces ratifikacije v parlamentih obeh držav. Vsi minuli poskusi doseči bilateralni sporazum, s katerim bi se strinjali obe državi, so se v preteklosti izjalovili, tudi sporazum Drnovšek–Račan iz leta 2001, ki sta se mu 26. avgusta 2007 na Bledu dokončno odpovedala takratna predsednika vlad Slovenije in Hrvaške Janez Janša in Ivo Sanader. Takrat je bila po številnih neuspešnih poskusih in zaradi številnih mejnih incidentov sprejeta odločitev, da se odločanje prenese na tretjega, in sicer na Meddržavno sodišče v Haagu. Na začetku mandata te vlade smo se zavedali, da je obstoječe stanje najslabše možno in da po vstopu Hrvaške v EU le-ta ne bo imela interesa bilateralno reševati spora, saj je zanjo stanje v naravi ugodnejše. Odločili smo se za arbitražo, ker predstavlja najstarejše sredstvo mirnega reševanja sporov med državami, arbitražni sporazum pa s svojo vsebino varuje vse vitalne interese Slovenije, in sicer omogoča določitev kopenske meje na podlagi stanja na dan osamosvojitve Slovenije 25. junij 1991, nalaga sodišču, da določi mejo na morju, vključno z določitvijo teritorialnega stika z odprtim morjem, zahteva upoštevanje interesov Slovenije, zgodovinske okoliščine in načelo pravičnosti, da bi našel pravično in pošteno rešitev. Sporazum omogoča vzpostavitev ugodnejšega stanja na terenu, kot ga imamo sedaj, ko zaradi napak iz preteklosti Slovenija ne izvaja jurisdikcije na določenih spornih ozemljih, pri čemer je nadaljnje odlašanje rešitve za nas škodljivo, saj bi dopuščalo nadaljnje priposestvovanje slovenskega ozemlja. Pravična ureditev meje zagotavlja tudi razvoj Luke Koper kot najpomembnejšega pristanišča v severnem Jadranu ter ponuja možnost krepitve političnega ugleda Slovenije v celotni regiji in Evropski uniji.«

Na kakšnih argumentih so utemeljena razmišljanja, da bo Sloveniji po tem sporazumu zagotovljen stik z odprtim morjem?

»Arbitražni sporazum predstavlja akt, ki vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev spora. Kot tak odprtih vprašanj ne rešuje vsebinsko, temveč določa način konstituiranja, delovanja in odločanja arbitražnega sodišča in opredeljuje predmet spora ter natančno definira obseg nalog in pristojnosti sodišča, med katerimi je v b) točki 3. člena tudi določitev stika Slovenije z odprtim morjem. Določitev stika je torej ena izmed nalog sodišča, k upoštevanju določil sprejetega sporazuma pa ga zavezuje Dunajska konvencija o pogodbenem pravu. Ker je bilo s strani nasprotnikov sporazuma večkrat slišati, da bi moralo besedilo vsebovati dikcijo “teritorialni dostop Slovenije z odprtim morjem“, naj pojasnim, da v mednarodnem pravu pojem dostop do odprtih voda predstavlja pravico vsake države, tudi tistih, ki nimajo morske obale, da ima nemoten prehod do mednarodnih voda. To pravico Slovenija že ima, arbitri pa bodo določili, kje se slovensko teritorialno morje stika z odprtimi vodami. Torej sodišče ne bo odločalo o tem, ali stik Slovenija ima ali ne, temveč kje se ta stik (ang. “junction“) nahaja.«

Opozicija ne ponuja alternative, v koaliciji pa trdite, da je sporazum Janša–Sanader na Bledu še manj ugoden od arbitraže. Kako to komentirate?

»Blejski sporazum Janša–Sanader je predvideval prenos odločanja o meji pred Meddržavno sodišče v Haagu. Za nas predstavlja arbitražno sodišče boljšo alternativo, saj ponuja več ključnih prednosti. Najprej ugodnejši izbor sodnikov; pri arbitražnem sporazumu jih določita stranki sami iz širšega nabora mednarodnopravnih strokovnjakov, pri čemer enega od petih določi neposredno Slovenija, sodišče v Haagu pa izbira med sodniki, ki že delujejo v okviru sodišča in so praviloma naklonjeni metodi sredinske črte. Arbitražni sporazum tudi natančno določa uporabljena pravila in namen njegove uporabe, med drugim tudi to, da arbitri določijo, kje ima Slovenija stik z odprtim morjem. Tovrstna konkretizacija bi bila v primeru predložitve spora haaškemu sodišču nemogoča. Nasprotniki večkrat omenjajo tudi načelo zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), ki pa na Meddržavnem sodišču v Haagu vse od njegove ustanovitve še nikoli ni bilo uporabljeno in čemur je Hrvaška v času blejskega dogovora izrecno nasprotovala. Arbitražni sporazum prav tako ne dovoljuje vpliva tretjih držav, kar je dovoljeno v primerih reševanja sporov pred sodiščem v Haagu. Prav tako je realno pričakovati, da bo odločitev arbitražnega tribunala sprejeta v roku, ki bo krajši od povprečja, ki ga izkazuje praksa sodišča v Haagu. In ne nazadnje, Slovenija že ima pozitivno izkušnjo z mednarodno arbitražo, saj je Badinterjeva arbitražna komisija, ki je delovala v okviru Konference o Jugoslaviji, ponudila rešitve za vprašanja statusa in priznanja ter nasledstva držav nekdanje SFRJ, tudi Slovenije.«

Kakšen rezultat referenduma pričakujete? Kakšne bodo posledice, če bo referendum sporazum zavrnil?

»Osebno zaupam državljankam in državljanom, da so in bodo do konca kampanje pozorno prisluhnili argumentom in dejstvom ter da bodo znali modro oceniti, kaj je za Slovenijo dobro in bodo glasovali ZA uveljavitev arbitražnega sporazuma. Sprejetje sporazuma pomeni namreč šele začetek postopka, v katerem bomo arbitrom lahko predstavili vse argumente v prid slovenskim stališčem, zato si bom prizadeval za poenotenje slovenske politike in stroke v pripravi memoranduma, ki ga bomo posredovali arbitražnemu sodišču. Trenutno ne vidim alternative temu sporazumu, realne alternative niso ponudili niti nasprotniki sporazuma. Zato ocenjujem, da nas v primeru zavrnitve sporazuma čaka obdobje negotovosti v odnosih s Hrvaško, zmanjšanje ugleda Slovenije v mednarodni javnosti ter dolgotrajni proces iskanja nove ugodne in obojestransko sprejemljive rešitve mejnega vprašanja.«