Malo morje dobrih genov

Peti album žurerske glasbene skupine Kontrabant ima naslov Dobri geni. S ploščo dokazujejo, da imajo fantje dobre gene za številne glasbene zvrsti. Pravzaprav ni muzike, da je ne bi zaigrali. Malo po svoje seveda. Tudi Another Brick in the Wall velikih Pink Floydov. Kaj že počne mala - meče cigle f glavou ... Ah, saj ne rabite prevoda.

Skupino Kontrabant sem zadnjič slišal in videl, fante je namreč lepo tudi gledati, kako uživajo v muziciranju, pred skoraj dvema letoma na prijateljevi poroki. Bili so band za cel dan in ko so na Škofjeloškem gradu zabavali, ne le svate, ampak vsakogar, ki je po naključju prišel mimo, sem v nekem trenutku njihovega frontmana, harmonikarja in prvega vokalista Belo Szomija Kralja podražil, češ »jeb… band, ki ne zna igrat Metallice?«. Bela se je obrnil k ostalim: »Fantje, a ste ga slišal', tri, štiri ...« In so zaigrali Enter Sandman. Kar tam sredi svatovščine, z bas bobnom, kitaro, pa tudi s harmoniko, kontrabasom, violino … Zakaj to pišem? Ker tako lahko na najkrajši način največ povem o skupini Kontrabant. To pa še ni vse, če boste muziko naročili takoj, vam zagodejo še kakšno židovsko, irsko, balkansko, finsko, istrsko …, karkoli vam poželijo vaša ušesa.

Kontrabant je skupina, ki šverca (tihotapi, kontrabanta) glasbo različnih zvrsti in slogov, muziko različnih kultur v eno, res da precej samosvojo, a njihovo lastno razpoznavno glasbeno obliko, ki navdušuje domačo in tujo publiko že več kot petnajst let. Po štirih studijskih albumih so tako Kontrabanti konec lanskega leta, bržkone tudi pol-okrogli letnici obstoja banda v čast, svetu sporočili, da imajo velike zasluge zato njihovi Dobri geni. Tak je namreč naslov njihovega zadnjega, petega albuma. Fantje Bela Zsomi Kralj (harmonika, kitara, vokal), Vid Klančičar (bas, kontrabas, vokal), Urh Vrenjak (kitara, banjo, vokal, …), Dušan Železnikar (solo kitara, irski bouzuki, blok flavta, vokal), Matjaž Medvešek, (violina, viola, vokal) Janez Vrenjak, (bobni, tolkala, vokal, …) in tonski mojster Matic Burja namreč dobre gene »hranijo« z raznolikostjo glasbe, ki jo igrajo v ritmu prvinskosti doživljanja njihove glasbe, melodij, s katerimi poslušalca popeljejo v svetove različnih glasbenih tradicij bližnjih in daljnih dežel sveta, in besedil, ki jih, roko na srce, povprečni Slovenci najbrž ne bomo vedno razumeli, a nič zato, v kakršnikoli obliki jih je slišati salamensko dobro.

Z novim albumom se Kontrabant vrača k svojim koreninam, ne toliko k romski glasbi, s katero so sicer pretežno oblikovali prvo ploščo Utrinek (1996), pri kateri se jim je pridružil tudi Jože Kramberger, igralec iz filma Halgato, ampak k »švercanju« druge glasbe na njihov način. Imam v mislih pesem Pru Vilagu, romsko verzijo Claptonove Tears in Heaven, in Odi mala, v prekmurskem besedilu zapisane Light my Fire, najbolj znane pesmi skupine The Doors. Tokrat nas že v prvi pesmi razveselijo z irskim ljudskim napevom, pesmijo Black Velvet Band, ki je najbolj znana v izvedbi The Dubliners. Bela, sicer največkrat pisec besedil, je »črni žametni trak« spet prevedel v svojo rodno prekmurščino v F čarni pantlik dijani lasje. Iz tega predala prihaja tudi skladba Kuste cigle f glavou, znana tema Another Brick in The Wall skupine Pink Floyd.

V glasbi, ki jo slišimo na plošči, pa se tudi sicer sprehodijo po vsem svetu od finskega napeva v pivski Alkopolki, preko tradicionalnih židovskih do slovenskih ljudskih pa istrskih in romunskih pesmi. To pesem pokaži svoji mami, živahen dixielandovski komad s seboj nosi osebno izpovedno podlago. Fante odlikuje odlično večglasno petje, kar na najlepši način potrjujejo s slovensko ljudsko Mica, ki jo zapojejo a kapela. Ob istrski ljudski Brkica se lahko samo vprašamo, kako jim jo je uspelo »sneti« pred izolskim mojstrom ljudskega napeva Rudijem Bučarjem. Dona Dona je znan napev iz časov, mah, kdo ve od kdaj. Kot bi gledal kakšen star film. Ploščo zaključujejo z romunsko ljudsko, znanim latino instrumentalom Brasil in pesmijo v madžarskem jeziku, ki mu je Bela seveda kos že po rodu.

Kolikor je pisana muzika na plošči Dobri geni, toliko je pisana »roba«, ki jo Kontrabanti že petnajst let tihotapijo naokrog po Sloveniji in sem in tja tudi po tujini. S svojimi dobrimi geni ljudi spravljajo v dobro voljo in so izvrsten primerek zdravila za mnoge »bolezni«, ki se ji reče glasba.