Končno pričal tudi oškodovanec

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / ponedeljek, 15. februar 2010 / 06:00

Preko videokonference je kranjsko sodišče vendarle zaslišalo Andreasa Grubišića, ki naj bi ga novembra 2008 na gorenjski avtocesti poskušali oropati trije Romuni.

Kranj – Na kranjskem okrožnem sodišču so v četrtek s težko pričakovanim zaslišanjem oškodovanca Andreasa Grubišića nadaljevali vnovično sojenje 26-letnemu Aleksandru Dumitruju, 30-letnemu Constantinu Caldararuju in 45-letni Claudiji Miclescujevi, ki naj bi Hrvata z nemškim državljanstvom 6. novembra predlani poskušali oropati v bližini bencinskega servisa Voklo na gorenjski avtocesti. Hrvata z nemškim državljanstvom so zaslišali preko videokonference, kar so sicer nameravali storiti že na prejšnji obravnavi, a je njegovo pričanje obramba preprečila s predlogom po izločitvi predsednice sodnega senata Andreje Ravnikar. Predlog obrambe je kasneje predsednik Okrožnega sodišča v Kranju Mihael Kersnik gladko zavrnil. Na četrtkovi obravnavi je obramba vnovič nasprotovala Grubišićevemu zaslišanju na daljavo, ker da je višje sodišče ob razveljavitvi prve sodbe izrecno naložilo, da je treba oškodovanca zaslišati neposredno, a je sodnica pojasnila, da bo senat neposrednost zagotovil z videokonferenco.

»Ko sem med vožnjo iz Nemčije proti Hrvaški pripeljal iz karavanškega predora, je za mano pripeljal srebrn mercedes razreda E, v katerem so sedeli obdolženci. Začeli so mi dajati svetlobne signale, na kar nisem reagiral. Nato so me prehiteli po levi, sopotnik pa je s prstom pokazal na mojo gumo. Ker sem vedel, da z gumo ni nič narobe, saj bi me sicer opozorila elektronika v avtomobilu, sem pospešil. Zapeljali so za menoj, me prehiteli ter skušali izriniti s ceste oziroma ustaviti. Nazadnje so mi zaprli pot, zato sem moral zavreti in ustaviti. Sovoznik je izstopil iz avta, v desni roki je imel manjši nož, zato sem z nogo sem brcnil v vrata njegovega vozila. Tedaj je izstopil voznik, stekel okoli avtomobila, v roki pa je držal pištolo. Takoj sem se usedel v svoj avto in se po travi odpeljal naprej. Ustavil sem se na najbližji bencinski črpalki, šel do blagajnika in mu rekel, naj pokliče policijo. Prišli so čez deset minut,« je opisal neljub dogodek. Ko je na ekranu zagledal obdolženo trojico, je za Dumitruja povedal, da je bil voznik, Caldararu sovoznik, Miclescujeva pa je sedela na zadnji klopi. Na vprašanje, ali sta napadalca kaj hotela od njega, je najprej odgovoril, da se je vse odvilo zelo hitro, po krajši prekinitvi zaslišanja pa se je spomnil, da je nekdo omenjal »pare«.

»Zakaj ste se ves čas izmikali slovenskemu sodišču?« ga je takoj vprašal odvetnik Milan Krstić. »V Slovenijo ne želim priti iz strahu, saj se moja družina na Reki ukvarja z gostinstvom in ne želim, da bi trpel njen posel. Po tem dogodku je namreč pri njih že več oseb spraševalo, ali vozim črn mercedes,« je odgovoril. Nadaljnja vprašanja o razlogih, zakaj Grubišić ni prišel v Kranj, je sodnica prepovedala. »S tem je kršena ustavna pravica obrambe,« je brez uspeha ugovarjal odvetnik Bošnjak.

Na prvem sojenju so februarja lani obdolžene obsodili na zaporne kazni; Dumitruju je sodišče prisodilo štiri leta in pol zapora, njegovemu bratrancu Caldararuju štiri leta in Miclescujevi, materi drugoobtoženega, leto dni zapora. Višje sodišče je sodbo razveljavilo, ker kranjskemu sodišču oškodovanca sploh ni uspelo zaslišati oziroma ga soočiti z obtoženimi. Sodba v ponovnem sojenju bo najbrž znana na naslednji obravnavi, ki bo 18. marca.