Nasmeh kot izhodna strategija

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 14. februar 2010 / 06:00

Nasmeh vladnega predsednika Boruta Pahorja in njegovih ministrov in ministric v javnosti in za javnost, ne bo dovolj za izhod iz vsesplošne svojevrstne slovenske krize; gospodarske, socialne, sindikalne, zdravstvene, izobraževalne in tako dalje in tako dalje do moralne. Pravzaprav je slednja alma mater vseh državniških tegob na tej strani Alp. Se razume, po mojem mnenju in dojemanju resničnosti.

Predsednik vlade si ni čisto na jasnem, vsaj takšen vtis daje, kje v proračunu bi vzel in kam bi dal, da se v deželici pod Alpami ne zgodi Islandija ali, recimo, Dubaj. V posameznih cirkuških elementih uprizarjajo ministri prave dvojne aksle. Primer. Medtem ko policijska ministrica Katarina Kresal širi zakonsko podlago za vrtoglavo visoke tožbe tako imenovanih izbrisanih, si prvi šolnik v državi Igor Lukšič drzne napovedati (delno) ukinitev brezplačne prehrane šolajoči se mladini, ki je, mimogrede, realen up narodovega obstoja. V kateri sklop predvolilnih obljub Pahorjeve levice to sodi, mi še ni znano.

Naslednji primer. Medtem ko zdravstvena blagajna čedalje bolj spominja na shirano kravo in je seznam pravic iz naslova tako osnovnega kot tudi dodatnega zdravstvenega zavarovanja vse krajši, je minister, odgovoren za ta resor, pomeni Borut Miklavčič, naročil enormne količine cepiva proti tako imenovani prašičji gripi. Te pa od nikoder. Ali drugače. Na eni strani zaradi slabega vodenja države na sploh pravice državljanov iz naslova zdravstvenega zavarovanja kopnijo kot spomladanski sneg, na drugi strani meče minister denar po nepotrebnem in z lopato skozi okno. Nedvomno na pritisk ali vsaj prigovarjanje farmacevtskega lobija, na katerega ni imuna, vsaj po mojem mnenju ne, niti Svetovna zdravstvena organizacija. Ampak to je že precej razširjen diskurz.

Tretji primer. Prvemu finančniku v državi očitno še ni potegnilo, da je že več kot leto na visokem političnem položaju oziroma da je z vstopom v vlado do nadaljnjega zamrznil službo na ekonomski fakulteti. Ne glede na to svojim nekdanjim kolegom s položaja finančnega ministra svetuje, kako v konkretnih primerih ravnati. Najmanj, kar je pri tem vredno resnega premisleka, je križanje interesov. Vladni predsednik B. P. pa nič. In tako dalje in tako dalje.

K neodgovornemu ravnanju vladajoče elite je treba dodati še nastop predsednika države Danila Türka v Davosu, ko se je pred svetovno javnostjo šopiril v smislu, da bo Slovenija z gospodarsko krizo opravila tako rekoč z levo roko. Doma pa je že zdaj čez sto tisoč brezposelnih. Dobro nas je osmešil tale Türk. Koliko je osmešil sebe, še zlasti pred resnimi gospodarstveniki in finančniki, je pa čisto njegov problem. Če se ga, kajpada, sploh zaveda.

Trdno sem prepričana, da so vse anomalije, ki jim v Sloveniji ni videti konca, posledica odsotnosti morale. Ne le osebne, pač pa tudi družbene. Samo v državi brez tradicionalnih vrednot, kot so spoštovanje življenja, resnice, pravice in v tej maniri naprej, samo v državi, v kateri ima prednost osebna korist pred veljavnimi zakoni, samo v državi, v kateri so kaznovani kurji tatovi, kriminalce na visoki nogi pa varuje vladajoča oligarhija, je mogoče, da se predsednik vlade odkriža ministra, ki ni vzpostavil reda na področju odpadkov, ministra, ki je objektivno odgovoren za varnost ljudi in smrt človeka, pa brani z vsemi štirimi.

Iz države z zavidanja vredno prihodnostjo nas je vladajoča elita, predvsem tista iz ozadja, spravila tako rekoč na kant.

Smo se za to borili?