Mir v nas in okrog nas

V prazničnemu času si skoraj ne drznem pomisliti, da bi vam pamet solila z vzgojnimi nasveti.

Za to bo čas še prihodnje leto, ko se bom spomnila česa uporabnega in primernega za čaranje v vzgoji. Vendarle me tudi ne mika, da bi vam nasipala sladkornega prahu, ki sodi bolj v filmske prizore kot v realnost. Že vse leto se sprašujem o miru. To je takšna smešna beseda za današnji čas, skorajda že neuporabna in nerealna. Saj ni dneva, da se ne bi streljali. Tako ali drugače nam gre to kar dobro od rok. Nasilje in spolnost se dobro prodajata, ne glede na recesijo. Mir se valja v ustih velikih in mogočnih ljudi vsakič, ko je potrebno pokazati dobronamernost. Pa čeprav jo pokažejo s tanki. Najbrž si niti predstavljati ne moremo, kako je bežati, se skrivati, izgubiti dom in svoje bližnje. Mir je postal misija nemogoče, tako kot je nemogoče, da bi kdaj v Afriki nehali umirati ob lakote in bolezni. Dokler bodo različni interesi, bodo vojne, bodo lačni in izkoriščani. Možnosti za netenje vojn je vsak dan veliko, tako v družinah kot v kolektivih. Priložnosti za mir pa prav toliko ali še več. Odvisno, koliko jih kdo vidi. Mir ni nekaj abstraktnega, da bi ga morali iskati s tisoč in eno alternativno metodo. Mir imaš ali pa ga nimaš. Če ga lahko občutiš za kratek čas s katero izmed meditativnih vaj, je povsem v redu. Vendarle ne verjamem, da traja in traja, če je umetno sprožen in pridobljen. Pravi mir človek občuti v sebi, ko je zadovoljen sam s seboj in spravljen z okolico. Mir se v nas naseli, ko imamo radi sebe in lahko živimo z drugimi, brez želje po spreminjanju. Šele ko smo sami mirni, lahko delamo mir okrog nas. Dokler pa napeti drvimo iz ene aktivnosti v drugo in pri tem pohodimo vse, kar nam je napoti, ne bo miru. Ne v nas ne okrog nas.