Čas + razumevanje = dober odnos (3)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. december 2009 / 06:00

Ob napisani formuli nam je lahko hitro jasno, zakaj imamo odrasli boljši odnos z mlajšimi otroki kot s pubertetniki.

Mlajši kot so otroci, več časa preživimo z njimi in lažje jih razumemo. S svojimi malimi zahtevami nas ne ogrožajo tako zelo kot odraščajoča mladina, za katero se nam zdi, kot da je prišla z drugega planeta. Vendarle podoba ni tako zelo črno-bela, kot se zdi na prvi vtis. Če kot starši sledimo otroku v njegovem razvoju vsa leta odraščanja, pomeni, da smo imeli veliko časa za spoznavanje otroka. Vse to pa vpliva na razumevanje. Kajti dalj časa, ko smo s človekom, bolje ga lahko razumemo. Seveda tu nastopi naša največja pomanjkljivost, ki nam pogosto uničuje razumevanje. Dalj časa, ko smo z nekom, bolj ga želimo spremeniti in oblikovati po svojih merilih, v imenu dobrega in ljubezni. Pri mlajših otrocih nam to bolj uspeva kot pri mladostnikih in odraslih. Spreminjanje človeka po svoji podobi je strup za dobre odnose. Sploh je spreminjanje človeka postalo zelo dober posel in zato je čedalje več nezadovoljnih ljudi. Vendarle se vrnimo k pubertetnikom. Zakaj je z njimi težje imeti dober odnos? Če želimo nekoga razumeti, moramo pri tem uporabiti veliko empatije in se zares znati vživeti vanj. Tako bi bila vsakodnevna naloga staršev, da se sprašujemo, kako se naš mladostnik počuti v svoji koži, kako mu je, ko se prebudi poln hormonov, ki divjajo v njem, kako je biti še napol otrok in si želeti odrasti? Kako biti priljubljen med vrstniki, največja »faca« ter ostati pri tem samosvoj, imeti svoja načela? Kako se upreti nadzoru odraslih in pokazati, da je tvoje vedenje vredno zaupanja? Predvsem pa je veliko vprašanje, kako pretrgati popkovino s preveč zaščitniškimi starši in se postaviti na svoje noge, narediti samostojne korake, padati, se pobirati in iti naprej? Saj se še spomnimo, kako je bilo nam, ko so nam rasli mozolji?