Najmlajši prostovoljec leta

Iztok Pipan iz Zbilj je med najzaslužnejšimi prostovoljci za leto 2015. Že petintrideset let je aktiven v Turističnem društvu Zbilje in je eden najaktivnejših članov Turistične zveze Slovenije. Poleg tega je soustanovitelj organizacije Amnesty International.

Zbilje – Ob mednarodnem dnevu prostovoljstva je predsednik Državnega sveta Mitja Bervar podelil letošnje plakete Državnega sveta Republike Slovenije najzaslužnejšim prostovoljkam in prostovoljcem. Med štirinajstimi izbranimi je tudi Iztok Pipan iz Zbilj. Predlagala ga je Turistična zveza Slovenije.

»Priznanje mi pomeni zelo veliko, ker so na državni ravni prepoznali ne le moje delo, temveč tudi delo vseh tistih, ki ustvarjajo v našem Turističnem društvu Zbilje. Je neke vrste osebno zadovoljstvo in potrditev, da smo na pravi poti. Priznanje ni namenjeno samo mojemu delu na turističnem področju, saj je državni svet upošteval tudi moj prispevek pri ustanovitvi mednarodne organizacije za človekove pravice Amnesty International, ki sem jo leta 1988 ustanovil skupaj s kolegico Suzano Dewa in jo nekaj let vodil kot generalni sekretar. Aktiven sem bil še na različnih drugih področjih, predvsem na kulturnem,« je povedal Iztok Pipan. Z 49 leti je bil letošnji najmlajši prejemnik plakete: »Bil sem daleč najmlajši, zato se mi je zdelo kar nekoliko čudno. Ko pa smo gledali leta prostovoljstva, sem jih imel v primerjavi z drugimi veliko.«

Pri štirinajstih že v upravnem odboru

Prostovoljec je že 35 let. »Moje prostovoljno delo v turizmu je zelo povezano s tem, da živim ob Zbiljskem jezeru. Prostovoljca sta bila že moja stara starša pa tudi moj oče, tako da gre to pri nas iz roda v rod. Že kot osnovnošolec sem z blokcem hodil na občne zbore TD Zbilje, si beležil pomembne stvari in prebral, kaj se mi zdi, da bi bilo treba v Zbiljah spremeniti. Takrat, v letih od 1980 in do 1985, je bil v Zbiljah največji naval hrupnega zabavljaškega turizma. Prostor je bil v najemu najemnikov, ki so ga ožičili, in so tam ob koncih tednov prirejali hrupne prireditve. Ni se dalo z avtomobilom priti domov, dostopi do naših hiš so bili polni steklovine. Kar nekaj stvari je bilo, ki so me motile,« je obujal spomine na njegove začetke v prostovoljstvu.

Pri 14 letih je že postal član upravnega odbora TD Zbilje, ki je bilo sicer ustanovljeno leta 1953, istega leta kot je nastalo Zbiljsko jezero. V obdobju, ko je bil predsednik društva Karel Vernik, je bil Pipan tajnik, zadnjih štirinajst let pa je predsednik. »V Zbiljah želimo vzpostaviti kvaliteto bivanja, okolje, ki bo prijazno ne samo do turistov, ampak tudi do domačinov,« je ena izmed njegovih prioritet, prelomna točka njegovega dela pa, kot pravi, je bila sanacija Zbiljskega jezera leta 1996, s katero so ob jezeru pridobili nove površine. Ob Zbiljskem jezeru rad živi, kot vsak kraj ima prednosti in pomanjkljivosti. »Prednost je zagotovo, da se zbujaš v naravnem okolju, kjer je veliko ptic, kjer se da sprehajati in kjer se še vedno lahko pogovoriš s sosedi. Ko sva z Vernikom pred četrt stoletja prevzela vodenje društva, je bilo v Zbiljah šestdeset hiš, danes jih je 270. Veliko ljudi se je priselilo in številni so se že navadili, da živijo v kraju, kjer je prostovoljstvo še vedno vrednota,« pravi Pipan. Iz lokalnega okolja ga je pot prostovoljstva vodila tudi na državno raven. »Sodeloval sem pri vzpostavitvi Skupnosti slovenskih jezer. To je organizacija, ki deluje v okviru Turistične zveze Slovenije. Letos smo največ energije vložili proti težnji države, da bi občinam vzela koncesnino za vode. Dosegli smo, da je občinam ta denar ostal. V primeru Občine Medvode gre za 150 tisoč evrov. Iz skupnosti smo trije člani v upravnem odboru TZS, kjer pomagam tudi pri vsakoletni akciji Moja dežela lepa in gostoljubna. Precej prostega časa namenim turizmu,« pojasnjuje. Bil je tudi pobudnik in ustanovitelj Turistične zveze Medvode.

Novi izzivi in želje

V turizmu želi delati še naprej in pred njim so novi izzivi in želje. »Veliko je stvari, ki bi jih bilo v Zbiljah še treba urediti. Prvo na listi želja je veliko parkirišče, potem sprehajalna pot okrog jezera, neuslišana želja je, da bi Sava postala kopalna voda, urediti je treba stari del vasi. Skrbimo, da denar, ki ga dobimo od najemnin za lokale in od najemov v čolnarni, vložimo nazaj v kraj, tudi zato nihče od nas ni plačan, ker delamo za kraj. Upam, da mi bo zdravje toliko služilo, da bom lahko v prostovoljstvu še dolgo let,« je pogovor zaključil Pipan.