Broška, pripeta na zid

Svet umetnosti nakita je sestavljen popolnoma enako kot druga polja sodobne umetnosti, na primer slikarstvo ali kiparstvo, pravi Petra Bole, ki je v radovljiški Šivčevi hiši pripravila prvo razstavo umetniškega nakita pri nas. V precej manjšem obsegu sicer, a vendar ga prav tako tvorijo umetniki nakita, izobraževalne umetniške institucije, muzeji in galerije nakita, druge raziskovalne institucije, kritiki, kustosi, kuratorji in zbiratelji nakita.

Radovljičanka Petra Bole v prazničnih dneh v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici razstavlja umetniški nakit. Na razstavi z naslovom Nakit kot umetnost razmišljanja in spoznanja, ki so nastala v njeni doktorski nalogi, prenaša v vizualno podobo. Njen osnovni namen je, pravi, prenos teorije v umetniško prakso, vse z namenom boljšega razumevanja področja nakita kot umetnosti.

Petra Bole je nakit ustvarjala že v zgodnjem otroštvu. »Takrat se mi je zdelo, da barbikam manjka poseben okras, kasneje v srednji šoli in na fakulteti sem veliko eksperimentirala z različnimi najdenimi predmeti in materiali, da sem okrasila sebe.«

Tudi študij na Fakulteti za arhitekturo, smer oblikovanje, je zaključila in diplomirala s petimi kosi nakita, inspiriranega po delih naših arhitektov (Plečnik, Vurnik, Ravnikar, Mihevc, Sever). »To je bil tudi prelomni trenutek, ko me je profesor Janez Suhadolc navdušil, da sem jih tudi sama izdelala iz srebra in zlata, v šolo me vzela zlatarka Doroteja Zupan z Bleda.«

Želja po ustvarjanju nakita je bila tako močna, da se je odločila za nadaljevanje študija v Londonu, od tam pa jo je pot vodila v Celje, kjer je v Zlatarni Celje snovala predvsem industrijski srebrni nakit blagovne znamke Lencia. »Po vrnitvi iz Londona se mi je zdelo nekako potrebno, da ustanovimo skupino, ki bi združevala podobno misleče snovalce nakita, in tako je nastalo Društvo oblikovanja nakita Slovenije, ki se je uspešno predstavljalo predvsem v tujini, pri nas pa ni bilo posluha za nakit, predvsem zaradi nerazumevanja umetniškosti v nakitu in neločevanja med obrtjo, oblikovanjem in umetnostjo. Zato z razstavo v Radovljici tudi želim pokazati ločnico med umetniško oblikovanimi in uporabnimi predmeti. Pri uporabnih je namreč njihovo bistvo v tem, da so uporabni v vsakodnevnem življenju in s tem zadovoljujejo potrebo, ki je skupna mnogim ljudem. Nasprotno pa je bistvo izdelka umetnosti edinstvenost.«

Danes je osredotočena predvsem na umetniški nakit. »To pomeni, da vse, kar delam, nastane iz moje notranje želje po ustvarjanju in se ne oziram na nobene modne trende ali lastnosti, ki nakit naredijo bolj prodajen. Kot snovalka nakita se ukvarjam z enakimi vprašanji ali izhajam iz enakih umetniških predispozicij kot drugi umetniki, ko razgrinjam teoretična, družbena ali moralna vprašanja v izhodišču svojega dela, kjer je na prvem mestu konceptualna pripoved nakita in izbira žlahtnega materiala ni primarnega pomena. Ob tem se ne oziram na všečnost, prodajo in ne čutim potrebe po izdelovanju dekoracije, ampak je proces dela usmerjen v umetnost samo.«

Časi, ko je kot izdelovala nakit po naročilu, so minili, pravi. »To me ne zanima več. Razvoj nakita zadnjih deset let v Sloveniji je prinesel popolno 'zbrko'. Danes že vsak, ki ima nekaj minut več čas in smisla za estetiko, izdeluje nakit. Ob tem se okliče kar za oblikovalca nakita. Pa ni. Umetnik je tisti, ki z razmišljanjem spremeni svoje delo prek izdelave, medtem ko je oblikovanje obraten proces, v oblikovanju se vnaprej določi vse, kar mora biti narejeno, ciljna skupina, material, čas izdelave, cena itd. Šele potem se začne z delom.«

Boletova nakit razume predvsem kot sredstvo komunikacije. »Kot je že pred več kot sto leti dejal nemški sociolog Georg Simmel, je umetniški nakit predvsem podaljšek naše osebnosti, bistvo izdelka lepe umetnosti pa je edinstvenost, zato hkrati izrecno nasprotuje uporabi umetniških del v vsakdanje namene, saj meni, da je umetniški predmet treba razumeti kot umetnost, torej ga postaviti v okvir na zidu ali na podstavek. Tako svoje telo razumem kot prazno platno, ki potem, ko si nadenem nakit, postane predvsem vmesnik med menoj in okolico, kot obvezen način komunikacije. Človeško telo brez nakita je zame kot prazna stran v knjigi, neposlikano platno, neznana identiteta. Prav tako je nakit brez vsebine, brez koncepta in zgodbe samo prazna, lepa in lahko tudi draga lupina.«

Kot poudarja, je v sodobnem času nakit že zdavnaj presegel svoje 'okrasne korenine', tudi izven svoje vloge kot označevalec človeškega telesa. »Konceptualna vrednost nakita že od šestdesetih let dalje narašča, materialna vrednost ni več primarna kot tudi ni pomembna nosljivost nakita, zato nošenje nakita razumem predvsem kot določen koncept, ki predstavlja mojo identiteto. Posledično pa s tem, kaj želim sporočiti, pri nošenju menjam svoje kose nakita.«

Sicer pa, pravi, umetniški nakit pravzaprav ni namenjen temu, da bi ga nosili. »Ženska ali moški, ki si nadene takšen nakit, mora biti predvsem močna osebnost. Pripravljena na odzive in kritike. Ni pa samo fizična težava v smislu velikih dimenzij ali nerodnosti oblik umetniškega nakita tista, ki je sporna. Še pogosteje nošenje takšnega nakita predstavlja 'psihološko težavo' – saj predstavlja konceptualno, simbolno, vizualno in scenografsko komponento, ki jo je zaradi njene radikalnosti in sprožajočih se kritičnih komentarjev, provokacije v prostoru, zelo 'težko' nositi. Posledično umetniški nakit 'najlažje' v vseh ozirih nosijo prav avtorji nakita sami, redki so tisti drzni zbiratelji umetniškega nakita, drzne ženske in moški, ki bi ga nosili na telesu, največkrat je ta razstavljen v vitrini ali pospravljen v predalu.«