Svež veter z Gorenjske

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / petek, 1. avgust 2014 / 11:04

Ansambel Žana Urbanca je pred nedavnim posnel prvo pesem, za katero je glasbo in besedilo spisal Brane Tičar. Pesem Oh jej ta šola pripoveduje zgodbo o šoli in o dekletu, ki so ji zabave blizu, šole ne mara ravno, vendar ji starša dopoved

Žan Urbanc se je začel učiti frajtonerico oziroma gumbno harmoniko v drugem razredu osnovne šole. Poučuje ga Brane Tičar, ki je za njegov ansambel spisal tudi že prvo pesem. Braneta pa poznamo kot najbolj znanega člana narodno-zabavnega ansambla Gašperji še iz časov, ko je bil ansambel izjemno priljubljen. Sicer pa je Žanov vzornik Franc Mihelič, blizu pa so mu tudi Avsenikovi in Slakovi napevi.

Iz na začetku samo ideje Žanovega očeta o ansamblu je najprej nastal Trio Žana Urbanca, potem pa so se fantje in dekle preimenovali v ansambel in kot kaže, bodo kmalu osvojili kakšen narodno-zabavni oder še izven domače Gorenjske.

Žan je povedal, da sta bila poleg njega na začetku v ansamblu še Ambrož in najprej David, potem pa so začeli razmišljati še o pevki in mentor, harmonikar Veselih Begunjčanov, Rok Ristič jim je tu kar precej pomagal.

Ansambel Žana Urbanca sestavljajo že omenjeni štirinajstletni harmonikar Žan Urbanc iz Zaloga, osemnajstletna pevka Neža Zatler iz Ljubljane, šestnajstletni kitarist in tudi pevec Aljaž Pirc, ki je doma z Zg. Bele, iz Šenčurja pa prihaja kontrabasist in baritonist, sedemnajstletni Ambrož Rozman. Čeprav v sedanji zasedbi ansambel deluje komaj od februarja letos, je zastavil zelo resno, saj so pred kratkim posneli svojo prvo pesem, počasno polko Oh jej ta šola.

»Že na prvi vaji nam je Brane rekel, da bomo kmalu dobili svoj komad,« pove pevka Neža, ki je sicer najstarejša in je to njeno prvo sodelovanje z ansamblom sploh. Učila se je igranja flavte, obiskovala ure klasičnega solopetja. S fanti se dobro razume.

Ker člani ansambla izhajajo iz različnih krajev, Neža je celo Ljubljančanka, se za vaje menijo sproti, največkrat pa se dobivajo ob koncih tedna kar pri Žanu doma. Tudi Aljaž in Ambrož sta v bistvu prvič v tovrstni zasedbi. Imata že nekaj izkušenj z manjšimi javnimi in zasebnimi nastopi, ansambel Žana Urbanca pa je tudi zanju prvi resnejši poskus sodelovanja v ansamblu. Oba sta se tudi glasbeno izobraževala, medtem ko je Žan bolj samouk. »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, pa tudi učitelj odigra tu kar veliko vlogo. Prijeme vadim sam, potem pa mi Brane razloži, kaj je treba še izboljšati.«

In zakaj so se odločili za narodno-zabavno glasbo? Aljaž pravi, da je v šoli pred leti igral v šolskem bendu, kjer so igrali drugačno zvrst in celo dvakrat nastopali, vendar se v tisti glasbi preprosto ni našel. »Nisem je čutil.« Z narodno-zabavno glasbo se pač bolj poveže. Tudi Ambrožu je narodno-zabavna glasba všeč, čeprav se mu zdijo druge glasbene zvrsti ravno tako zanimive. »Ko bomo že dalj časa na sceni, bomo verjetno naštudirali tudi kakšen drug komad,« doda.

Ansambel Žana Urbanca smo do danes že srečali na večjih in manjših glasbenih odrih po Gorenjskem. Tudi kakšen krajši solo nastop so odigrali in odpeli, pa tudi v vlogi koncertne predskupine smo jim lahko prisluhnili. Če jih povabijo na kakšen nastop, se člani ansambla z veseljem odzovejo, poskušajo pa si tudi sami organizirati kakšen 'špil'. Da jih ljudje spoznajo. O udeležbi na festivalih se še ne pogovarjajo, temo puščajo odprto za kasneje.

S tremo pri nastopanju ravno nimajo velikih problemov. Včasih je prisotna, malce pa je vse skupaj pogojeno tudi z odzivom publike v dvorani. »Brendi je vedno rekel: kdor spoštuje svojo publiko, mora imeti malo treme,« meni Žan in nadaljuje: »Če publika poje zraven, ploska, vriska, to seveda da glasbeniku na odru zalet.« Aljaž ga dopolni: »Če pa se publika ne odziva na glasbo, potem je večja možnost, da se pojavi faktor treme, ker ne veš, ali jim je tisto, kar slišijo in vidijo, všeč ali ne.«

Žan, Aljaž, Ambrož in Neža o tem, da bi v narodno-zabavni glasbi uspeli do te mere, da bi morda celo živeli od tega, še ne razmišljajo. Glasba jih veseli in za zdaj jim je to dovolj.