Slovo od doma je bilo boleče

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Medvode / petek, 1. avgust 2014 / 11:28

Na Pristavi pri gradu Goričane so v soboto pripravili spominsko srečanje ob sedemdesetletnici izgona 54 družin iz medvoške občine.

Goričane – »Naj ta izkušnja ostane preteklost in v poduk mladim rodovom, naj živijo v sožitju in miru,« je svoje spomine na tisti dan, ko je nemški okupator s pomočjo domačih izdajalcev v noči z 22. na 23. julij 1944 iz Medvod in okoliških vasi 54 družin poslal najprej v zbirno mesto in zapor na gradu Goričane ter od tod v izgnanstvo, sklenila Francka Sešek. Takrat je bila stara komaj 12 let in se še danes spomni bridke bolečine ob težkem slovesu od domačega kraja. Izgnanstvu pa se je uspelo izogniti takrat osemletnemu Matevžu Barletu, ki je v soboto z zbranimi prav tako delil svojo izkušnjo iz tistih dni. V gradu Goričane je bil zaprt dva dni, a je zanj, njegova brata in stara starša posredovala gostilničarka iz Medvod, h kateri je rad zahajal takratni šef gestapa.

Izgnanstvu bi se skoraj uspelo izogniti tudi Francki Sešek. »Vsak dan so nas spustili na dvorišče, ki ga je obdajala visoka železna ograja. Ker sem bila takrat zelo suha, se mi je uspelo izmuzniti, a doma sem našla zaprta vrata. Nisem imela kam iti, zato sem se vrnila,« je pripovedovala z grenkobo v glasu. Nekaj dni kasneje so jih nato s kamioni odpeljali na železniško postajo v Medvodah in od tam z vlakom v Nemčijo. Ob odhodu sta se ji zlasti živo v spomin vtisnila dva prizora. »Ko je vlak speljal, je partizan z griča nad Vašami slekel srajco in nam z njo pomahal v pozdrav. Z vlaka so streljali nanj, v nogo pa so zadeli fantiča, ki je stal poleg,« je pojasnila Francka Sešek in dodala, da je bil ta fantek sedanji predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Medvode Vladimir Bertoncelj. Spominja se tudi ženske, ki je pretresena tekla ob vlaku precej dolgo pot, vedno znova padala in vstajala, dokler ni omagala. Izselitev, je poudarila Francka Sešek, je bila del načrta o raznarodovanju slovenskega naroda, saj bi v njihove domove naselili Nemce ter tako uničili slovenski narod, kulturo in jezik. Z gradu Goričane naj bi v izgnanstvo poslali prek 2500 prebivalcev z Gorenjskega. Hrana v izgnanstvu, se spominja Francka Sešek, je bila zelo slaba, vsak dan so jedli prekuhano vodo z nekoliko moke in krompirja. »Na srečo je mama delala pri prijazni družini, s katero smo tudi po vojni ostali v stiku. Mama je znala poskrbeti, da sva s sestro ostali zdravi vse leto.« Usoda očeta, je dodala, je bila veliko hujša, saj so ga poslali v zloglasno taborišče Mauthausen. Po osvoboditvi taborišča se je sicer vrnil domov, a že po tednu dni umrl, teden prej, kot se je sama vrnila domov z mamo. Teh dogodkov, je ob koncu svoje pripovedi poudaril Matevž Barle, ne bi smeli nikoli pozabiti.