Zgodbe pentljastega viteza

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. november 2009 / 06:00

Občinski uradnik iz Medvod ima svoj prozni prvenec. Pretekli mesec je namreč izšla knjiga z naslovom crux.ansata avtorja Gregorja Rozmana, lanskega nagrajenca Festivala mlade literature Urška.

Leto dni zatem, ko je bil izbran za Uršljana, nagrajenca Festivala mlade literature Urška, je 35-letni Medvoščan Gregor Rozman, pisec proze, ki je sicer kot svetovalec zaposlen v Oddelku za družbene dejavnosti Občine Medvode, dobil svojo prvo knjigo. Izdaja knjige z naslovom crux.ansata je bila nagrada za »zmago« na Festivalu Urška, založil pa jo je Javni sklad RS za kulturno dejavnost. Knjiga je torej še povsem sveža, nagrajenec pa jo je prinesel s seboj na pogovor v medvoško knjižnico. »Svojega izvoda še nisem toliko uporabljal, da bi dobil ušesa, a jih gotovo še bo,« je pogovor o svoji prvi knjigi začel Gregor Rozman, ki ga poleg pisanja zanimata tudi spletna umetnost in multimedijsko sodelovanje z drugimi umetniki.

Dobili ste svojo prvo knjigo.

»To je velika čast in izziv za v prihodnje. Treba bo začeti razmišljati, kako naprej. Naj izdam še kakšno knjigo ali nadaljujem v spletni dimenziji?«

Za kakšne zgodbe gre? Kako bi preprostemu človeku razložili vsebino te knjige?

»Na 170 straneh knjige je 24 zgodb, ki imajo rdečo nit v iskanju ključa večnega življenja. Če ga želimo najti, moramo iskati ljubezen. Moški jo najdemo v ženski, s katero se nadaljujemo v večnost v obliki skupnega zapisa. Izhajam iz staroegipčanske mitologije, kjer ankh (lat. Crux Ansata) predstavlja največji užitek in čudež človeka, ki svojo smrtnost premaga le z novim življenjem, t. j. otrokom. Beseda crux pomeni križ, ansata pa je pentlja. Falični spodnji del predstavlja moškega, pentljasti zgornji pa žensko. Junaku pentljastemu križarju iskanje ljubezni ne uspeva najbolje. Branje nas v glavnem zabava, vendar nas pri svoji dramatičnosti drži do konca.«

So zgodbe iz vašega življenja?

»Največ je domišljijskih, nekateri izseki pa vseeno so. Na primer zmenek na Bogenšperku se v resnici ni sprevrgel v junakovo spahovanje zraka iz želodca v obraz meščanske dame v tistem trenutku, ko sem jo avtor želel poljubiti. Želel sem pokazati, da junaka nekakšna podeželsko proletarska notranjost spominja, naj se raje giblje v primernih krogih. V knjigi sem kakšen dogodek želel podčrtati v absurd. Verjetno povprečnega bralca zgodbe o dolgočasnem življenju nekega javnega uslužbenca, ki vsak dan tiska in preklada papir, ravno ne zanimajo.«

Zgodbe so zapisane drugače, v odstavkih, kot jih nismo vajeni?

»Tako je. Odločil sem se za obliko odstavkov, s katero že takoj namigujem na heraldiko. Polnost in praznost, ki se prepletata v eni sami točki, kot šahovnica, stopnjujeta dogajanje. Tudi sicer sem notranjost sam oblikoval, medtem ko so platnice delo fotografa Hermana Pivka.«

Je bil Gregor Rozman pred uspehom na tem festivalu neznano ime?

»Objavljal sem v literarnih revijah. Omenil bi Literaturo in Mentor. V spletnih medijih pa sem prisoten z različnimi zapisi, predvsem s kratko prozo (gregor.rozman.si) in z literarno socialnim eksperimentiranjem na vest.si.«

Kdaj ste v sebi začutili dar za pisanje?

»Kar zgodaj. Šolske spise v osnovni šoli sem pisal odlično, prvo pesem pa sem napisal že v petem razredu osnovne šole. Takrat sem zlagal preproste rimane verze o realni podobi sveta okoli sebe, o objektih, ne pa še o občutkih, o katerih piše literat v zrelejših leti.«

Imate prve pesmice še shranjene?

»Imam. Ko privlečem na plan stare zvezke, se vedno nasmehnem. Ena se je končala z besedami: In vsi veselo so živeli, dokler umirati niso začeli!«

Ima tudi ta knjiga srečen konec?

»Razumevanje konca v cruxu.ansati prepuščam posameznemu bralcu. Lahko je srečen ali žalosten, lahko pa ga sploh ni. Zakaj bi knjigo moral zaključiti avtor?«