Sedmica: Kandidatka v predpasniku

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Da ne bo pomote, nobena feministka nisem. Vendar to ne pomeni, da se strinjam s tistimi, ki so še vedno prepričani, da se ženskam najbolj poda predpasnik.

Da je torej njihova glavna vloga in naloga na tem svetu biti mati in biti gospodinja. Skratka, sem za to, da so tudi v deželici pod Alpami ženske povsem enakovredne moškim. To pomeni: napočil je čas, da Slovenke prerastemo inštitut prve dame v državi in se enakovredno potegujemo za glavno politično vlogo, se pravi, za vlogo predsednice države ali predsednice vlade. Pri tem, kajpada, ni rečeno, da ne smeta biti obe vlogi hkrati v ženskih rokah.

Žal so letošnje volitve še ena zavožena priložnost, da dobimo za predsednico države žensko. Za to, roko na srce, ne moremo kriviti moškega dela podalpske družbe, pač pa tiste dame in gospode, ki so žensko kandidirali samo zato, da so nekoga kandidirali, oziroma so jo kandidirali tja v tri dni ali pa so predsedniške volitve izrabili bodisi za promocijo obrobne politične stranke bodisi interesne skupine.

Kot pripadnica ženske družbene sfere težko razumem žensko, ki je v svetu politike, ki je še vedno v večinski moški domeni. Še zlasti ženske bi morale kot kandidatke za najvišje politične funkcije v državi igrati na zmago, saj si vrata v politične sobane šele odpirajo. Ne pa da so nekakšen privesek moških kandidatov, ki jim na volitvah ne uspe prepričati niti pol odstotka volilnih upravičencev.

Če bo šlo še naprej tako, kot je šlo do zdaj in bodo razne Elene in Monike še naprej pristajale na vlogo političnih statistk, potem v Sloveniji predsednice države ne bomo dobili niti v prihodnjih petdesetih letih. V tem družbenem kontekstu že zdaj ne capljamo samo za zahodnoevropskimi državami, pač pa tudi za latinskoameriškimi.

V Argentini, recimo, kjer je duh Evite Peron tudi petinpetdeset let po njeni smrti še vedno živ, je na letošnjih predsedniških volitvah gladko zmagala Cristina Fernandez de Kirchner, štiriinpetdesetletna pravnica, senatorka in soproga aktualnega predsednika Nestorja Kirchnerja. Razlika med slovensko Eleno ali Moniko na eni in argentinsko Evito ali Cristino na drugi strani pa je več kot očitna. Tako Evita Peron kot tudi Cristina Fernandez de Kirchner sta v javnosti ohranili svojo ženskost oziroma sta na karto ženskosti celo igrali. Nasprotno pa so si vse dosedanje kandidatke za najvišje politične funkcije v Sloveniji (vključno s predsednico Liberalne demokracije Slovenije Katarino Kresal) nadele nekaj moškega videza. Očitno v slogu nekdanjih slovenskih političark tipa Lidija Šentjurc, Vida Tomšič, Nuša Kerševan, Pepca Kardelj in drugih nekdanjih prvih dam podalpskega političnega cirkusa.

Hočem reči, tudi v Sloveniji so minili časi političnih možač. V sodobnem političnem svetu so na potezi ženske, ki so do najmanjše podrobnosti sposobne izpiliti vlogo krhke in koketne ženske in jo v javnosti potem tudi odigrati. V resnici pa so te ženske vse prej kot krhke kokete. Igrati zmagovalca ali biti zmagovalec, je bistvena razlika. To je, vsaj predvidevam, zdaj jasno tudi Moniki Piberl, ki ji, vsaj po mojem mnenju, bolj pristaja predpasnik kot večerna toaleta.