Vinska kultura

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 4. november 2009 / 06:00

Za nami so dnevi, v katerih smo počastili spomin na mrtve, na vse svete in na verne duše. Zdaj pa se bomo obrnili k bolj zemeljskim rečem, počastili bomo novo vino. Ga bomo po pameti?

Da se časi res spreminjajo, se vidi tudi v našem oziroma prevladujočem in vse bolj etabliranem odnosu do nekaterih človeških podvrst, kakršni sta kadilci in pijanci. Kaditi in piti je bilo še ne tako dolgo nazaj vrlina. Kadilo se je vsepovsod in le redki so upali oporekati ali ponižno prositi, da morda pa v zaprtih prostorih ne bi kadili, ker da škodi drugim, zlasti bolnim in otrokom. Kdor ga je malo ali veliko popil in potem sedel za volan, je bil pravzaprav nekakšen frajer: poglejte ga, koliko ga je spil, pa vozi brez težav! Da ne bi govoril le o drugih, naj navedem enega od takih podvigov iz moje osebne zgodovine. Nekega poletja je znanec kupil novega fička; ker še ni imel izpita, je mene prosil, da popeljem izbrano družbo na planinski izlet. Imeli smo nadvse dober namen: da se povzpnemo na Špik. A že ko smo se peljali z gorenjskega juga gor na ta pravo Gorenjsko, je začelo liti kot iz škafa. Tura je odpadla, sklenili smo, da se zapeljemo čez Vršič in se vrnemo v Žiri po dolinah Soče in Idrijce. Prvi postanek je bil v Tičarci, sledila jih je še cela vrsta. Potrebni so bili tudi zato, ker so se na novem fičku pokvarili brisalci, lilo pa je ves čas kot iz škafa. Šofer (to sem bil jaz) si je moral torej večkrat spočiti trudne oči, pil je pa ravno toliko kot drugi. Vozil je brez večjih težav, šele proti koncu nas je na nekem ovinku nekoliko zaneslo, a k naši sreči le opozorilno …

Takrat ni bil tak način vožnje nič slabega, še hvalili so me, koliko ga nesem, pa vseeno dobro peljem. Če bi me danes v takem stanju dobili policisti, bi me obravnavali kot potencialnega zločinca in me do streznitve zaprli. Predpisi, ki so to prepovedovali, so bili sicer že takrat, a manj strogi in manj upoštevani. Kar se mi zdi še bolj pomembno od zunanje prisile, je premik, ki sem ga (kot mnogi drugi) zmogel v sebi. Danes česa takega ne bi več naredil; pa ne samo iz strahu, da me ustavi policija, temveč zato, ker sem se zavestno odločil, da se bom tudi sam ravnal po pravilu, ki je v teh rečeh edino nesporno: Kadar piješ, ne vozi in kadar voziš, ne pij!

Največ je vredno, če ljudje ponotranjijo takšna pravila in jih sami sebi naredijo za moralno zapoved. Na drugi strani pa imamo gorečneže, ki tiščijo v drugo skrajnost. Se še spominjate, s kakšno vnemo so se lotili kadilcev! Z nič manjšo, kot je bila tista, s katero so nacisti preganjali Jude ali ameriški rasisti črnce. Tako nekako jo je doživela tudi Svetlana Makarovič v Prekletih kadilcih. »Kadilci so brezobzirna drhal. Treba je samo pogledati gruče bolnikov v zanikrnih bolniških haljah in oguljenih natikačih, ki se kar naprej zbirajo pred vhodom v Klinični center in vlečejo svoje smrdljive cigarete v ledenem zimskem vetru. Nalašč se potrudijo in zapuščajo svoje bolniške postelje, nalašč krevljajo iz najvišjih nadstropij izzivat mimoidoče nekadilce in jih okuževat s slabim zgledom. Res je, da zmeraj huje kašljajo in prav je tako, ampak umirajo pa še zdaleč ne tako hitro, kot bi bilo pričakovati in želeti.« In še: »Letališča so nekadilska, nekadilska, nekadilska. Tudi če je let trajal deset ur in več - na letalu je namreč tudi stranišče posvečen nekadilski prostor - na kadilca že takoj ob prihodu z vseh strani zasikajo znaki s prečrtano cigareto in napisi, da je kajenje kjerkoli znotraj letališkega poslopja prepovedano. Lahko se narediš neumnega, stopiš do pulta za informacije in vprašaš, kje je prostor za kadilce. Običajno dobiš kratek odgovor 'nikjer', izgovorjen z glasom, ki je tako nasičen s sovraštvom, da ti kar lasje zaprasketajo. Če imaš pa srečo, te napotijo proti štirim sedežem nekje v temnejšem kotu letališke avle. Ti štirje sedeži so seveda zmeraj zasedeni, pepelnik prenapolnjen, tla nepobrisana. Ampak to je edini kotiček na letališču, kjer te pozdravijo prijazni obrazi, kjer ljudje drug drugemu prižigajo cigarete, kjer se takoj začne pogovor, če ti je do tega. Hudič je režiser takih srečanj in svoj posel odlično obvlada.«

No, vso reč je mogoče doživeti tudi drugače. Tudi sam sem spreobrnjeni kadilec (od 1980) in vem, kako je s tem. Po drugi strani pa je lepo priti v gostilno in malo dlje posedeti v zraku brez cigaretnega dima. Pa ne gre le za obzirnost do drugih, ampak tudi za zdravje, povezava med kajenjem in rakom na pljučih je zdaj že splošno znana. Ukrepi, ki jih uvedel protikadilski zakon, so bili v začetku za marsikoga malo hudi, potem smo se z njimi sprijaznili in jih – tudi v tem primeru – vzeli za svoje. Po nekaterih znakih sodeč se zdaj pripravlja podobna ofenziva na pivce. V mislih imam predlog, po katerem bi morali imeti vsi vozniki med vožnjo v krvi le 0,0 promila alkohola. Jaz sem proti. Če grem nekam na dobro in obilno kosilo in zraven spijem kozarec dobrega vina, še nisem pijan. A ne gre samo za mojo malenkost. Slovenija je vinorodna dežela in tisto, kar pridelamo, je treba tudi popiti, vsaj boljši del. Ali pa naj zakonodajalec hkrati z uvedbo prometne prohibicije prepove še vinogradništvo in vinarstvo, ki sta ponos slovenskega kmetijstva. Sv. Martina prosimo, naj poslancem, ko bodo glasovali o teh rečeh, prišepne tisto staro: Le po pameti ga pijmo! Ne pa »nič nič«.